Doma Izleti Izleti Bela, Bela krajina

Bela, Bela krajina

Bela krajinaZakaj se Bela krajina tako imenuje, je več razlag, a me doslej nobena ni popolnoma prepričala. Dejstvo je, da se lahko v Beli krajini na najrazličnejše načine srečujemo z belino. Moja najmočnejša in najbolj številna doživljanja beline Bele krajine so razgledi s pobočij nad Semičem. Gotovo že pozimi, ko se pogled požene čez belo ravnino, ki jo prekinjajo gozdne zaplate. V jesenskih in pomladnih dneh pa je pogosta nizka megla, ki zastre najnižje dele, iz belega morja pa štrli le, kar je bolj dvignjeno.

Bela krajinaPrikrivanje meglene tančice naredi Belo krajino pravljično in skrivnostno, vabljivo za popotnika.
Res se je vredno napotiti v ta del Slovenije, obkrožen z Gorjanci, kočevskimi gozdovi in Kolpo, kjer se žal vedno bolj, vsaj za nekaj let, zarezuje schengenska meja. Gotovo ne manjka zanimivosti, ki nas pritegnejo k ogledu: od krajinskega parka Lahinja, izvira Krupe, same Kolpe ali pa do mitreja v Rožancu. Lahko se tudi sprehodimo po prijetni Župančičevi poti od Dragatuša do Vinice. A Bela krajina je še več, tu je moč odkrivati tudi tisto, na prvi pogled anonimno pokrajino, ki je videti vsakdanja, navadna. Kdor jo začne doživljati, bo presenečeno spoznal množico tihih podrobnosti, ki se spletajo v mogočno pripoved. Ta pristop seveda ne velja le za Belo krajino, ampak za vsak obisk v naravi, v našem primeru pa k doživljajskim začimbam tega območja sodijo gostoljubnost in veselost domačinov, jeseni pa denimo kostanj in trta (tudi v žlahtni obliki!).

Ko se bomo takole skušali vtkati v Belo krajino, bomo spoznali še druge oblike beline: svetle apnenčaste golice, ovčje trope in seveda belo platno, po katerem slovijo belokranjske narodne noše.

Belo krajino istovetimo tudi z brezovimi sestoji – saj izrazito bela brezova debla prav tako prispevajo k »belini« te pokrajine. Toliko brez pa tu ne bi bilo, če ne bi domačini leta in leta steljarili, saj so bile možnosti za zaslužek zelo majhne in je bilo preživetje odvisno od tistega, kar je bilo mogoče iztrgati naravi. Stalno steljarjenje je postopoma Bela krajinaizločilo mnoge rastlinske in živalske vrste, prevladovale so odpornejše breze, v podrasti pa orlova praprot. Tako je nastala podoba, ki je pravzaprav odraz revščine in trdega boja za obstanek, podoba, ki ima, ne nazadnje tudi zaradi Župančičevih pesmi, liričen značaj. Bela krajinaZdaj se je gmotni položaj domačinov zboljšal, steljarjenja je mnogo manj, zato pa se spreminja značilna podoba. Steljnike počasi preraščajo druga drevesa, ki sedaj lahko spet odženejo. Ob tem ugotovimo, da smo čustveno vezani na »brezovo« podobo in bi jo radi ohranili. A podoba je vedno samo odraz dogajanja in če hočemo vplivati na podobo, se moramo potopiti v dogajanje in tam delovati. Sicer je vse le prazna kozmetika. Kot bi lepo dekle opazovalo svojo podobo v ogledalu in ličila podobo, ne pa svojega obraza! Če hočemo ohraniti steljnike, je pač treba zagotoviti steljarjenje.

Bela krajinaPodobno je tudi s podobo Cerkve. Gotovo nam na njej ni vse všeč. A učinkovito jo lahko spreminjamo samo od znotraj, kot udje tega mogočnega telesa. Šibkost ali trdnost, odločitev za dobro ali zlo je odvisna od posameznega člena. Popravljanje od zunaj je le bolj ali manj jalovo bojevanje s podobo, saj je odsekano od korenin, vira moči. Zato je spodletelo Martinu Lutru, uspelo pa sv. Frančišku. Bela krajina

Dostop: Najpogosteje  se v Belo krajino podamo iz Novega mesta čez Gorjance na Jugorje do Metlike, ali pa se iz doline Krke pri Straži usmerimo na Črmošnjice in se čez sedlo pri Vrčicah  spustimo do Semiča. V Belo krajino pa lahko pridemo tudi iz kočevske strani čez Kočevski Rog ali ob Kolpi.

{mosimage}

Povezane objave: