Reka Pivka je kraška ponikalnica, ki se pod zemljo pridruži preostalim vodam Ljubljanice na poti proti izvirom na robu Ljubljanskega barja. Mnogo bolj znan je tisti del njenega toka, ki ga sploh ne vidimo. Ne verjamete? To je namreč Postonjska jama, ki jo je v dolgih letih izdolbla Pivka v eno najlepših jam na svetu. A naš sprehod tokrat ni namenjen pohajanju po razkošnih kapniških suhih rovih nekdanje Pivke, ampak bo naša pozornost usmerjena v njen zgornji tok.
Vode Pivke se stekajo z zahodnih pobočij gozdnatega hrbta Javornika in Snežnika, našega najvišjega vrha zunaj Alp, dokler se na dnu verige podolij ne ujamejo v osrednjo strugo. Glede na količino vode se pomika začetek rečice od Zagorja pa vse do Matenje vasi. Kadar pa je vode veliko, nastanejo v kotanjah občasna jezerca. Imenujemo jih kar po bližnjih krajih Kalško, Zagorsko, Drskovško, Parsko.
Najbolj znani in obiskani in tudi najbolj ‘jezerski’ sta Petelinjsko in Palško jezero. Večji del leta zadržujejo vodo in le v najbolj sušnih obdobjih sta čisto suhi. Sredi suhih travišč, ki se vse bolj zaraščajo z brinjem in borovjem, nas presenetita pravcati presihajoči jezeri, po nastanku in delovanju prav takšni, kot sta le na drugi strani Javornikov sloviti Cerkniško in Planinsko jezero.
Tu občutimo razsežnosti samote, kot nalašč za potepanja po travnato gozdnih širjavah nad mičnimi vasicami. Kdor nima pustolovske žilice in ima težave z orientacijo, naj se raje osredotoči na nekaj markiranih poti in izbere bolj konkretne cilje, kot sta na primer Petelinjsko in Palško jezero ali vrh Sv. Trojice.
Pivka pa skriva v spodnjem delu toka, prede izgine v Postonjsko jamo, še eno skrivnost. Razteka se namreč kar v tri reke in dve morji! Večina voda sledi Ljubljanici proti Črnemu morju, nekaj vode pa se izgubi proti Vipavi in Reki ter napaja Jadran. Od vodostaja je odvisno, kako se bodo vode razporedile po vodotokih.
Poznojesenska potepanja po obsežnih travnikih zgornje Pivške kotline kažejo enolično podobo. Prevladujejo rjave trave, le tu in tam je še kakšen cvet, šipkovi plodovi so že živordeči, še jutranja slana jih bo premrazila in bodo užitni. V zraku je spokojnost, ki prikliče misli o minevanju.
Naše življenje je hitenje v neznano, kot je raztekanje voda v Pivški kotlini. Smo kapljice reke, ki hiti proti morju. Kristjani sicer vemo za končni cilj, spoznanje o tem, kako ga doseči, pa si radi zameglimo z željo po poznanju svoje konkretne življenjske poti. Prej smo pripravljeni sprejeti sliko vedeževalke kot Jezusove besede: "Jaz sem pot, resnica in življenje." Torej vemo za cilj in za pot, kar je dovolj za vodilo pri odločitvah na razpotjih. Proti morju nas ženeta nemir in želja za ciljem, začinjena z negotovostjo pred odločitvami. Iz tega izvira napetost, ki je nasprotna mlahavosti, je tista, ki daje pogum za odločitev. In če z odločitvijo ostanemo na pravi poti, se umirimo, saj umiramo v sebi za življenje reke. Smo torej samo kapljice, ki opravijo svoj del poti v toku reke, zunaj nje pa se jalovo posušijo. Ne bi nas bilo brez kapljic v preteklosti, a brez nas bi reka presušila.
To, da v tem trenutku prebiramo te besede, je sad odločitev niza naših prednikov. Vsak izmed njih je bil poklican v življenje in sprejet z odločitvijo svojih staršev. Zato jih na neki način nosimo v sebi in so tudi prisotni v pokrajini. Nekoč je vse prekrival gozd, naši predniki so ga izkrčili, travnike kosili in na njih pasli živino. Kot je zapisano v misli, ki jo pripisujejo poglavarju plemena Skvomiš Seattlu: "Učite otroke, da imajo pod nogami pepel naših dedov. Da bodo spoštovali zemljo, jim povejte, da je bogata z življenjem prednikov." Nenadoma postane jesenska rjava enoličnost domača, smiselna, smrt del življenja, umiranje umirjanje – in, če se vzpnemo dovolj visoko, se bo v daljavi zalesketalo morje.
Dostop:
Iz Postojne do Pivke in proti Knežaku. Stranski odcepi na levo (vzhodno) stran nas pripeljejo do različnih delov Pivške kotline (npr. Petelinje so izhodišče za Petelinjsko jezero, Palčje za Palško, Parje za Parsko golobino).
