V življenju se vse zgodi z namenom. Srečaš prave ljudi v pravem trenutku, opaziš stvari, ki jih prej nikoli ne bi in navsezadnje, greš na izlet, ki tu nudi nekaj več, ki ti razkrije nova spoznanja in odpre nove poti življenja.
Kakšno desetletje let nazaj, sem v nekem priročniku gledala slike z vrha Velike planine. Utisnile so se mi v spomin in začutila sem, da moram tja. Takrat sem ravno naredlila izpit za avto in moje noge sem takrat zelo malo uporabljala, tako da hribi? Kaj je že to? Če ni bil omogočen asfaltiran dostop do tja…ta kraj zame ni obstajal. Mladost pač…k sreči danes razmišljam čisto drugače.
Z leti sem začela spoznavati lepote premagovanja vrhov in sem tako prehodila kar nekaj slovenskih vrhov … čudovit občutek je, ko srečuješ v hribih ljudi tako neobremenjene, prijazne, kot da si med samimi prijatelji. Na vrhu občuduješ dolino in resnično se lahko čisto sprostiš.
Še vedno, pa kljub obisku mnogih vrhov nisem obiskala planine, ki je pravzaprav mojo ljubezen do hribolazništva vzpodbudila … vse do letošnjega leta, v katerem me je res tja vodilo toliko poti, da se temu vzponu res nisem smela izogniti.
Odšla sem nekega sobotnega jutra z željo, da končno vidim to čudo, ki me je toliko let vleklo k sebi. Proti vrhu me je vlekla radovednost, občutek, kot da me čaka nekaj posebnega. Občutek, da se mi bo zgodila neka velika prelomnica.
Po poti sem srečevala veliko planincev, prijazni so bili, narava je bila nadvse čudovita, moj "sposojeni" kuža, ki je šel z mano je bil razposajen še bolj kot ponavadi in počutila sem se odlično. Prehodila sem vso planoto, se najedla domačih štrukljev in potem, proti večeru sem sedla na hribček nad pastirsko vasjo ter jo opazovala.
Spraševala sem se, zakaj je lahko tukaj vse tako lepo mirno, prijazno, vsi smo enaki – ljubitelji narave, ne sprašujemo se, kaj kdo dela, kakšen avto kdo vozi, koliko denarja ima kdo na banki. Vse je tako prvinsko…tako zelo prijetno. A vendarle se ti isti ljudje v dolini obnašamo popolnoma drugače. Tam je pomembno, da si boljši, bogatejši, pametnejši … tam je pomembno, da delaš in se obremenjuješ z življenjem tako dolgo, da zboliš, da pozabiš na svoje najbližje in v prvi vrsti, da pozabiš nase.
Opazovala sem planino, kako lepo diha z ljudmi, ki smo jo obiskali, kako prijazna je do nas – ker smo tudi ljudje na njej drugačni, bolj prijazni, zadovoljni, ker jo pazimo in ker jo spoštujemo. Vrača nam z energijo, ki je v dolini nikakor ne moremo prejeti.
V dolini je namreč civilizacija in tam narava ne obstaja – tam je gospodar človek in z naravo dela kot s svojim sužnjem. In potem se sprašujemo, zakaj poplave, zakaj toče, čemu neurja? Narava se brani in dokler ne bomo delali z našim planetom v celoti tako kot si zasluži, bomo kaznovani. Narava se samo brani, ker se želi rešiti iz krempljev umazanega in zlobnega človeštva.
Vse to mi je rojilo po glavi in resnično sem doživela prelomnicoi. Odločila sem se, da to mesto v malem, ki je tako srečno, sproščeno, prenesem v svoje življenje. Odločila sem se, da ne bom več prijateljica človeštva, ampak bom v prvi vrsti prijateljica narave in svoje prvinskosti. Živeti svoje življenje je dosežek, ki uspe le malo ljudem in jaz sem tista, ki sem do sedaj sicer to poskušala, a me je vedno znova vase potegnilo kolo "civilizacije", ki mi je vedno znova pridigala kaj se sme in kaj ne, kaj je pomembno in kaj ne…dovolj je bilo – odslej, me čaka resnično življenje, v katerem se ustavi čas in ostane le še sreča …