Vsebina:
Kapela sv. Križa
Reka Bela, ki izvira v Kanalski dolini in pri Tablji (Pontebbi) naredi oster zavoj navzdol proti Furlanski nižini ter se nad Pušjo vasjo (Venzone) zlije v Tilment, razmejuje Karnijske od Julijskih Alp. Dolina Bele je bila že v preteklih stoletjih tudi narodnostna meja. V njej se mešajo slovenska, nemška in furlanska krajevna in osebna imena, kar kaže na različne naseljence. V te kraje, kjer še živijo Slovenci, nas pelje romarska pot. Pri Resiutti (Na Bili) zavijemo v Rezijo.
Rezija je dolina ob hudourniški reki z enakim imenom, ki priteče izpod večno zasneženih strmin Kanina in drugih vršacev Julijcev na meji s Slovenijo. To je najbolj zahodna dolina slovenskega narodnega ozemlja. Zaradi naravnih pregrad, Rezija je obrnjena proti zahodu, k reki Beli in Možacu, v smeri proti Posočju pa jo omejujejo visoki gorski grebeni, so živeli Rezijani in Rezijanke ločeni od narodnega zaledja, slovenščina je šla tod svojo pot, saj sem ni nikoli prišla kot knjižni jezik. Ker je bil tudi dostop iz doline Bele ob reki Reziji težak, so tukajšnji prebivalci dolga stoletja živeli skorajda popolnoma ločeni od drugih. Ohranili so mnoge stare slovenske običaje, šege in posebnosti. Zaradi takšne izoliranosti se je izoblikovala tudi drugačna narodna zavest, ki ne vidi svojih narodnih korenin v slovenstvu, ampak govori raje o rezijanski pripadnosti. Tudi njihova vera se je v takšnih okoliščinah oblikovala drugače. Pod vplivom benediktinskih menihov v Možacu so ljudje gojili posebno pobožnost do Marije. V Ravenci (Prato di Resia), osrednji župniji v “rozijanski dolini”, kakor pravijo domačini, je cerkev posvečena Marijinemu vnebovzetju. Največji praznik ljudi v tej dolini je še vedno “šmarna miša”.
Ravenca leži na terasi pod Poldnevnico in Kolkom. Potres leta 1976, ki je po izseljevanju v petdesetih in šestdesetih letih zadal še zadnji udarec stari krajinski podobi doline (izginile so stare hiše), je spremenil podobo kraja. Danes so sicer v Ravenci vse hiše lepo obnovljene, a v duhu novega časa. Za cerkvijo se dviga hrib in v njegovem zavetju pokopališče. Prvotno je bilo okrog cerkve, o čemer še govori nekaj starih plošč, vzidanih v cerkveni zid. Naš cilj je skrit v pobočju tik za cerkvijo. Vrh tega so davnega leta 1818, kakor pravijo prvi zapisani podatki, postavili kapelo. Zgradil jo je mojster Frančišek Zamolo iz Vrat (Portis) pri Pušji vasi, poslikal pa s prizorom snemanja s križa in drugimi alegoričnimi podobami križa slikar Fabris iz Osopa.
Kaj je nagnilo prebivalce Rávence in drugih krajev Rezije, da so postavili križev pot, in kdaj točno je bil postavljen, ni znano. Prav lahko, da so bile kapele, ki so postavljene ob poti k vrhu, pozidane že pred tisto leta 1818, morda že v 18. stoletju, saj je bilo takrat premišljevanje in češčenje Jezusovega trpljenja “v modi”. O navezanosti na Kalvarijo lahko sodimo le po skrbi, ki so ji jo redno posvečali. V 19. in 20. stoletju je bila ta rezijska Kalvarija večkrat popravljena. Freske v veliki kapeli je na novo naslikal leta 1921 neki slikar iz Humina. Zunanjo podobo kapelic in kapele na vrhu pa so spremenili ob obnovi v letih 1968 in 1969. Nazadnje so se lotilo obnove leta 1992 in odpravili posledice hudega potresa (1976). Vsaka kapelica na poti k osrednji kapeli, ki je zdaj posvečena svetemu Križu, je posvečena spominu ene od vasi ali zaselkov v Rezijski dolini. Kraji so zapisani po italijansko, a se ne da skriti njihovo slovensko poreklo: Gniva – Njiva, Gost – Gozd, Carnizza – Krnica, Podklanaz – Podklanac… V kapele so ob zadnji obnovi vzidali podobe križevega pota iz klesanega kamna. Izdelal jih je kipar Giovanni Patat iz Retnj (Artegna). Osrednja kapela na vrhu Kalvarije je prostorna, zato imajo v njej pogosto mašo. Ker je blizu tudi pokopališče – rezijanska božja njiva, h Kalvariji ljudje radi prihajajo. Vsak postni petek imajo tu pobožnost križevega pota in mašo. Takrat tu tudi zapojo “po naše” – rozijansko: Staše Mati ta pod križon, ta pod križon onajočaše, sa nji sino pomarioč. Sveta Mati vi sprusijte, tu naše serce se saprijte, plaj od Ježuš Krištuša.
Foto: Marjan Smerke
Informacije:
Župnijski urad / Parrocchia S. Maria Assunta
Via S. Giorgio 4
33010 Resia (UD)
Telefon: 0039/43-35-3022
Dostop: z vozili.
Glavni shod: petki v postnem času.
[wpgmza id=”5″ marker=”109″ zoom=”11″]