Doma Izleti Romarske cerkve Gradišče pri Vipavi

Gradišče pri Vipavi

Podružnična cerkev sv. Križa

Gradišče pri Vipavi

Doživetje pobožnosti križevega pota na krajih, kjer imajo kapelice in ga molijo, ko hodijo od postaje do postaje, je lepo in nepozabno. Kapelice so verni vedno radi postavljali na poti k božjepotnim cerkvam, ponekod pa tudi čisto samostojno. Tako so nastale razne Kalvarije, ki jih imamo kar nekaj po Sloveniji (Maribor, Smlednik, Šentrupert). Te so po romarsko zaživele le v postnem času, posebno ob nedeljskih popoldnevih. Tako je še danes na križevem potu, ki pelje iz Vipave k cerkvi sv. Križa na Gradišču.

Gradišče je prijazna vasica, ki nas že od daleč pozdravlja, ko se peljemo od Šembida (danes Podnanosa) proti Vipavi. Na sončnem griču, ki ga obdajajo skrbno obdelani vinogradi in polja, za njimi pa se dviga pogorje Nanosa, so si ljudje že zdavnaj izbrali prebivališče. Od tod tudi staro ime: Gradišče.

Pred nekaj leti so domačini križev pot obnovili. Takrat so se tudi odločili, da poškodovane slike zamenjajo s freskami. Delo so zaupali akademskemu slikarju Francu Zupetu-Krištofu. Mojster čopiča je tako živo izrazil trpljenje, da je lahko vsaka postaja zase predmet dolge meditacije. Duhovnik Branko Melink je na primer ob peti postaji takole razmišljal: Simon iz Cirene pomaga Jezusu nositi križ. Ta prizor je en sam klic, naj človek ne biva brezosebno, megleno in prisiljeno. Naj se opredeli do lastne bolečine in bolečine drugega. V Simonu iz Cirene, Judu majhnih zahtev in mlačnih hotenj, zlahka prepoznamo sebe. Na zoženem in prizadetem Kristusovem obrazu prepoznamo slikarjevo muko in protest proti mlačnosti in neozaveščenosti. Realistična upodobitev poti z vso njeno kamnito ostrino pa pove, da življenjska pot ni privid…

Ob tem križevem potu pa ne bi bilo prav, če bi pozabili omeniti njegovega graditelja Belokranjca Jurija Grabrijana, Slomškovega in Prešernovega sošolca ter Baragovega sodobnika iz bogoslovja. Bil je župnik in dekan v Vipavi od leta 1838 do smrti 1882. Deloval je na verskem, kulturnem, gospodarskem in političnem področju. Iz njegovega življenja je znano, kako ni šel kot otrok prav nič rad v šole. Kar dvakrat je iz šol v Karlovcu pobegnil domov v Adlešiče. Prvič je sledil jabolčnim olupkom, ki jih je spretno puščal za sabo, ko sta z očetom pešačila v Karlovec. Zaradi očetove vztrajnosti je Jurij šole vendarle nadaljeval, tokrat v Novem mestu. Kasneje je o tej mladostni muhavosti zapisal: “Tam, kjer je oče odlomil palico v grmu, bi ga dal pozlatiti s tisto palico vred, s katero meje nagnal nazaj v šolo.” Ta mož je v Vipavi pustil neizbrisne sledi. Ne le križev pot, zgradil je stavbo sedanjega malega semenišča, podaljšal in prenovil božjepotno cerkev v Logu in še več drugih stvari.
 
Ko se ob postajah križevega pota povzpnemo do cerkvice svetega Križa in se izpred zvonika ozremo po dolini, razumemo, zakaj je dekan Grabrijan izbral prav ta kraj za pobožnost in molitev. Tu, v Vipavski dolini, Bog ni skoparil, ko je ustvarjal. Pa tudi ljudje so znali božje darove dobro uporabiti. Cerkvica sv. Križa je bila zgrajena leta 1706. Njena notranjščina nas preseneti z lepimi baročnimi oltarji. Narejeni so iz pisanega marmorja, ki daje vtis razkošja in igrivosti. Tam izza vrha glavnega oltarja nas opazujejo igrivi in debelušni obrazi angelcev… Ta cerkev je ena tistih značilnih slovenskih podružnic, ki kar diha domačnost božjega hrama in ljudi, ki skrbe zanj!

Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke

Informacije:

Župnija Vipava
Beblerjeva ulica 1
5271 Vipava

Telefon: (05) 366 50 01

Dostop: z avtom po cesti do Gradišča ali peš ob kapelicah.

Glavni shodi: postne nedelje.

Na tej lokaciji ni rezultatov. Prosim poskusite znova.

Povezane objave: