Vsebina:
Župnijska cerkev sv. Križa
Med mesti na robu našega narodnega ozemlja, ki so vedno močno “dihala” slovensko, pa naj to danes še tako skrivajo, je tudi Beljak. Nedaleč od sotočja Zilje in Drave, ob vznožju mogočnega Dobrača in slikovite Vajškre (Landskrone) z grajskimi razvalinami, med Osojskim, Vrbskim in Baškim jezerom, ki so vsako s svoje strani le po nekaj kilometrov oddaljena od Beljaka, so se ljudje naseljevali že od davnine.
Prvi so tu pustili sledove Rimljani. Njihova cestna postaja se je imenovala Santicum. Že takrat so iskali zdravja v tukajšnjih toplicah. Ob slovenskem naseljevanju so bila pomembnejša središča v okolici Beljaka. Prafara Marije na Zilji, ki se omenja ob prehodu Langobardov v Furlansko nižino, je bila veliko središče za bližnjo in daljno okolico. Prvič se omenja Uillah leta 878 kot kraj pri mostu čez Dravo. Od takrat naprej se začne njegov hitri vzpon. Leta 1060 je cesar Henrik II. podelil mestu tržne pravice, leta 1240 pa ga v listinah že imenujejo mesto. V čas novega razcveta mesta v 17. in 18. stoletju sodi tudi božjepotna cerkev sv. Križa na Peravi (Perau). Pri njej so se redno ustavljali romarji, ki so šli v procesijah na Svete Višarje.
Perava leži na desnem bregu Drave, ob mostu, na kraju, kjer se že leta 1244 omenja župnijska cerkev sv. Petra. Ta je od leta 1280 pa vse do 1817 spadala pod samostan premonstratencev v Grebinju. Cerkev sv. Petra je bila zgrajena na obrežju Drave in je verjetno stala še na rimskih zidovih. Zgodovinarji jo postavljajo v čas Langobardov. To cerkev so podrli leta 1809, vlogo župnijske cerkve pa je prevzela “soseda”, ki je zrasla kot odziv na čudežne dogodke v začetku 18. stoletja.
Zgodba o nastanku božje poti na Peravi pripoveduje, da je imel na kraju, kjer je danes cerkev sv. Križa, hišo in posestvo Jurij Žiga Regačnik. Kerje na hitro umrl, je za njim prevzela premoženje njegova žena. Malopridni ponočnjaki pa so velikokrat vdirali na posest. Ker je bilo dvorišče ograjeno, so plezali čez zid ravno tam, kjerje bila slikana podoba Križanega. Leta 1708 je začelo iz zidu nekaj rasti. Ponočnjakom ni bilo mar, kaj se dogaja, ampak so se na ta izrastek opirali, da so lažje zlezli čez zid. Ker je bila stara freska skoraj uničena, se je gospodarica odločila, da bo zid prebelila in izrastek, ki se je vse bolj kazal kot glava Križanega, zametala z malto. Toda belež in omet sta kar trikrat zapored odpadla. Nihče ni bil pozoren na to. Ko pa je domači Regačnikov hlapec hudo zbolel in bil v sanjah opomnjen, naj pri tej podobi moli za pomoč, so vzeli vsi stvari bolj resno. Bil je uslišan. Tudi gospodarica je po hudi bolezni ozdravela pred podobo, takrat se je začel širiti glas o čudežu po vsej okolici. Avguštin Pihler, opat premonstratencev v Grebinju, ki so imeli v lasti to župnijo, je dal stvar preiskati. Čudeži so se množili, pa tudi podoba Križanega se je vse bolj jasno kazala iz stene. Zato je dal kapelico opažiti in zaščititi z železno mrežo.
Množice romarjev in izdatni darovi so spodbudili misel na zidavo cerkve. Tudi plemiški stanovi, posebno grofje Wagensberg in Thurn, so močno podprli zidavo. Načrt za cerkev je napravil Hans Eder, pozidali pa so jo od leta 1726 do 1738 mojstri Andrej Sigl, Andrej Kandutsch in Jakob Scherer. Leta 1744 je bila cerkev blagoslovljena in 1. avgusta 1751 posvečena, kakor pove napis nad njenim vhodom. Ker v cerkev niso vključili zidu, v katerem je čudežni Križani, so leta 1771 prizidali na levi strani cerkve še kapelo, kjer je danes oltar z ohranjenim zidom in Križanim.
Foto: Marjan Smerke
Informacije:
Pfarramt Hl. Kreuz
Mitterlingstraße 6
9500 Villach
Telefon: 0043/42-42-24844
Dostop: z vozili do cerkve.
[wpgmza id=”5″ marker=”107″ zoom=”11″]