Doma Izleti Jezera Gradiško jezero in Črni graben

Gradiško jezero in Črni graben

Ob omembi Črnega grabna takoj pomislimo na občino Lukovica, ki pa je samostojna občina šele od leta 1995. Pred tem je bilo to območje skupaj s sedaj tudi samostojno občino Moravče vključeno v občino Domžale. Po površini – nekaj manj 75 kvadratnih kilometrov – in po številu prebivalcev – okoli 5700 – gre za razmeroma veliko občino, ki na severu prehaja v Tuhinjsko dolino, na jugu pa v Moravško dolino.

Pred petdesetimi leti je znani slovenski geograf France Planina v knjigi Slovenija in njeni kraji o tem delu Slovenije zapisal naslednje stavke: »Pri Lukovici se dolina zoži v značilni Črni graben, znan iz pripovedovanj o rokovnjačih. Lukovica je bila tedaj važna poštna postaja, imela je mitnico in gostišča s hlevi. Na tiste čase še sedaj spominjajo mogočne stare stavbe. V Črnem grabnu sta večji vasi Krašnja, staro cerkveno središče, in Blagovica.

Pod klanci v gornjem delu Črnega grabna je Šentožbalt (Šentožbolt) nekdaj dajal priprego voznikom. Tam, kjer cesta doseže vrh, stoje v silno pomembnem prometnem položaju Trojane. V višini 609 metrov je tu razvodje med Kamniško Bistrico, Savo in Savinjo. Tod je potekala meja med Kranjsko in Štajersko, v Napoleonovih časih med Ilirijo in Avstrijo. Zgodovina Trojan sega daleč nazaj v rimske čase, ko je stala ob znameniti cesti rimska postaja Atrans s prenočišči, postajališče za izmenjavo konj, carinarnica in vojaška postojanka na meji Italije in Norika.«

Gradišče pri Lukovici

Vse kar je France Planina zapisal o Lukovici in Črnem grabnu drži še danes. Je pa res, da se je v petdesetih letih tudi marsikaj spremenilo. Pravzaprav je občina med tistimi predeli v Sloveniji, ki so v zadnjem času doživele največje spremembe. Med temi je nekaj v vseh pogledih zelo obetavnih in pozitivnih, nekaj pa tudi negativnih oziroma problematičnih. Med posege na pozitivni strani lahko uvrstimo izgradnjo avtoceste Ljubljana – Celje pred dobrimi desetimi leti, in izgradnjo zadrževalnika vode na potoku Drtijščica. Izgradnja avtoceste je tako kot vsepovsod z lokalnega vidika pogosto tudi problematična, pozitivne učinke pa prinaša na nacionalnem ali celo na nadnacionalnem nivoju. Tudi v občini Lukovica je avtocesta ozko dolino razdelila na dvoje in razvrednotila kmetijske površine.

Skoraj izključno pozitivne učinke pa je mogoče pripisati zadrževalniku, ki ga vsi imenujejo jezero, na potoku Drtijščici. Po najbližjem kraju se ga je prijelo ime Gradiško jezero. Tako tudi piše na vseh smerokazih, ki potnika z več strani usmerjajo k jezeru. Od leta 2002 je tako Slovenija bogatejša še za eno jezero skoraj v samem središču Slovenije.

Gradiško jezero

S svojo 4,2 kilometra dolgo, lepo vzdrževano obhodno potjo je jezero postalo priljubljena točka za pohodnike in rekreativce v vseh letnih časih. Razmeroma veliko parkirišče je pogosto premajhno za številne obiskovalce, med katerimi je mnogo starejših ljudi pa tudi mladih družin z otroki na vozičku. Prihajajo iz bližnje in nekoliko bolj oddaljene okolice, iz Domžal, Mengša, Kamnika, Ljubljane, pri čemer mnogi niti ne vedo, da gre za umetno nastalo jezero. Zelo lahko dostopno jezero, neokrnjena narava in čist zrak dandanes predstavljajo elementarno podstat za ohranitev telesnega in duševnega zdravja ljudi.

Gradiško jezero

Z zadrževalnikom, ki je sedaj jezero, so želeli zmanjšati nevarnost poplav v srednjem in spodnjem toku potoka Radomlje. Nekaj več nam o tem pove podatek, da se stalna velikost jezera z 29 hektarov pri maksimalnih vodah lahko poveča celo na 70 hektarov. »Največja značilnost in vrednost tega prostora je razgiban relief, kjer strme površine prekriva gozd, na južnih položnejših pobočjih pa so travniki, ki jih členijo pasovi dreves, obmejki in porasle grape. Samo dno doline je večinoma močvirnat svet z bujno močvirsko vegetacijo. Biotska raznovrstnost območja in oddaljenost od urbanih središč dajeta možnost kakovostne izrabe prostega časa z rekreativnimi in športnimi dejavnostmi v naravnem okolju.«

Z ribami bogato jezero privablja tudi številne ribiče, ki pa utegnejo biti včasih, ko je treba pospraviti za seboj, zelo površni. Na delu jezera, ki je označen kot drstišče je ribolov prepovedan. Ob tem je treba povedati tudi to, da z jezerom upravlja Agencija RS za okolje, kar pomeni, da je za vsak poseg na tem območju potrebno pridobiti vodno soglasje te agencije.
Potencial, ki ga jezero predstavlja tudi z vidika turističnega razvoja predvsem Lukovice, kot občinskega središča, pa tudi krajev v neposredni bližini, kot so Gradišče (s poznogotsko cerkvijo sv. Marjete na nadmorski višini 488 metrov), Spodnje Prapreče (s triladijsko gotsko cerkvijo sv. Luka z začetka 16. stoletja) in Preserje, za sedaj še ni izkoriščen.

Drugi turistično zanimivi kraji v občini

Gradiško jezero je vsekakor najbolj obiskana turistična točka v občini Lukovica. Ni pa edina. V več kot 24 kilometrov dolgi občini je kar nekaj za turiste zanimivih točk. Prva takšna točka je gručasto naselje Brdo pri Lukovici z župnijsko cerkvijo Marije Vnebovzete, osnovno šolo, Čebelarskim centrom Slovenije in ruševinami gradu Brdo, v katerem se je rodil in živel pisatelj Janko Kersnik (1852 – 1897). Grad Brdo je kulturni spomenik državnega pomena iz začetka 16 stoletja. Žal je bil med drugo svetovno vojno leta 1943 požgan. Ohranili so se le zunanji zidovi, ki so sedaj tudi obnovljeni. V neposredni bližini je tudi grajski park z ribnikom in drevoredoma (gabrovim in kostanjevim), ki sta ovrednotena kot spomenika oblikovane narave.

V Čebelarskem centru Slovenije je predstavljena zgodovina slovenskega čebelarstva, obiskovalci lahko kupijo med in čebelje pridelke, lahko pa se tudi podajo na zeliščno – čebelarsko učno pot. Lačnim obiskovalcem ponudijo jedi v gostišču pri Čebelici. V centru imajo tudi tri kongresne dvorane.

Čebelarski center Slovenije

Na drugem skrajnem koncu Črnega grabna, oziroma občine so turistično zelo znane in oblegane Trojane. Nekdanja furmanska in sodobna šofersko – turistična gostilna Konšek se ponaša z letnico 1849. V njej so od leta 1961 torej v več kot petdesetih letih ocvrli okoli 100 milijonov znamenitih trojanskih krofov. Med tema dvema točkama je treba omeniti še Krašnjo s cerkvijo sv. Tomaža in muzejsko zbirko v tako imenovani Pavletovi hiši.

Ob zaključku ne bo odveč, če opozorimo na nekaj zelo kakovostnih promocijskih gradiv, s katerimi želi občina pospešiti razvoj turizma: prospekt večjega formata o občini Lukovica v slovenskem, angleškem in nemškem jeziku; karta občine Lukovica v merilu 1 : 21.000 z opisi krajev v slovenskem in nemškem jeziku; Primož Hieng: Občina Lukovica kot jo vidijo ptice s posnetki vseh krajev v občini.

Avtor: Tomaž Štefe

[wpgmza id=”5″ marker=”3″ zoom=”11″]

Objave iz iste kategorije: