Doma Izleti Jezera Cerkniško jezero – Cerkniško polje

Cerkniško jezero – Cerkniško polje

Ni prav lahko naleteti na primer, s kakršnim imamo opravka pri Cerkniškem jezeru oziroma Cerkniškem polju. Ista površina je približno pol leta pod vodo, pol leta pa suha. Očitno gre za zelo specifičen primer.

Ko sva si v prvih dneh marca tega leta ogledovala Cerkniško jezero, sva ves čas imela na jeziku besedo morje, torej Cerkniško morje. Vsiljevala se je primerjava z dolžino slovenske morske obale, kajti pot z vodo skoraj »do vrha« napolnjenega Cerkniškega jezera je bila dolga okoli 30 kilometrov. V dolžino naj bi bilo jezero dolgo 12 kilometrov, v širino pa na najširšem mestu 6,8 kilometra. Kot je dobro znano letošnje februarske poplave niso napolnile samo Cerkniško jezero, marveč tudi sosednje Planinsko polje, kjer je bilo še več objektov pod vodo kot okoli Cerkniškega jezera.

Z nastopom sušnega obdobja v začetku marca je voda v obeh jezerih začela odtekati in površina jezer se je temu primerno začela tudi zmanjševati. V Cerkniškem jezeru se gladina vode menda vsak dan zniža za sedem centimetrov, kar pomeni, da bo voda odtekala še vse do konca meseca maja. Zanimivo je, kot opažajo domačini, da voda precej hitreje odteka, kadar piha burja.

Cerkniško jezero

Vprašanje velikosti

Vprašanje velikosti jezera je pri jezeru, katerega površina se vsak dan spreminja pravzaprav dokaj težavno. Kaže, da se maksimalna velikost jezera lahko približa 40 kvadratnim kilometrom, kar pri 241 kvadratnih kilometrov veliki občini predstavlja okoli 17 odstotkov. Ko bo voda odtekla bo na površinah, ki so danes še pod vodo začela rasti kisla konjska trava, s katero bodo kmetje krmili živino, tako kot z vsako drugo krmo. Dodatno težavo v zvezi z velikostjo jezera predstavlja tudi dejstvo, da je svet okoli jezera in s tem tudi sama obala dokaj razgibana. Vrhu tega iz voda gleda tudi nekaj otočkov, največji je tisti, na katerem stoji vas z imenom Otok.

Ena od dveh cest, ki povezujeta vas Otok s celino je bila še poplavljena oziroma prelita, kot pravijo domačini, drugo pa so z navažanjem peska na hitro toliko usposobili, da je bil dostop do vasi omogočen. V vasi Otok namreč obratuje velika žaga, ki žaga velike količine lesa iz okoliških gozdov. Razžagan les težki tovornjaki vsak dan odvažajo, verjetno največ v Italijo. Ob tem si človek ne more kaj, da se ne bi ogorčen spraševal, kaj je z našo državo, samostojno Slovenijo, narobe, da dopušča intenzivno propadanje slovenske lesne industrije pri tako velikih količinah lesa. Tudi v Cerknici je propadla nekoč dobro znana tovarna pohištva Brest, sedaj pa neobdelan les odvažamo v sosednje države.

Pot okoli Cerkniškega jezera

Cerkniško jezero je mogoče obvoziti v smeri urnega kazalca ali obratno. Pot je kolikor toliko solidno vzdrževana, na posameznih odsekih pa tudi zelo ozka, tako da je srečevanje z nasproti vozečimi vozili včasih dokaj zahtevno. Dodatno težavo je letos predstavljalo zaradi žledu podrto drevje; prav cerkniško območje je bilo po žledolomu med najbolj prizadetimi v Sloveniji. Marljivi lastniki gozdov so sicer na hitro odstranili vsa podrta drevesa in vejevje, ki je ležalo čez cesto, ob cesti pa se je zato nabralo veliko tega podrtega in polomljenega drevja.

Midva sva svoj obhod okrog jezera začela v Dolenji vasi pri Cerknici. Od tu naprej se ozka pot kmalu začne vzpenjati in se vije v podnožju obsežnega in več kot 1200 metrov visokega hribovja, s skupinskim imenom Javorniki. Od razgledišča je bil pogled na Dolenje jezero in na slavno čarovniško goro na nasprotni strani jezera, prav imeniten. Po postanku sva pot nadaljevala do odcepa na otok. Po sprehodu skozi vas Otok sva nadaljevala pot proti nižje ležečim Lazam pri Gorenjem jezeru. Bližnjica od tu do asfaltirane ceste, je bila še vedno prelita z vodo, zato sva morala po daljši poti do ceste, ki povezuje kraj Dane s Cerknico. V kraju Gorenje jezero se je pametno tudi ustaviti, saj tam deluje dobra in poceni gostilna.

Od tu naprej se ob jezeru vrstijo vasi Goričice, Lipsenj in Žerovnica. Tu se cesta že precej oddalji od jezera in še bolj se oddalji pri Grahovem in Martinjaku, kjer se ta cesta priključi na regionalno cesto Cerknica – Velike Bloke. Potem pa smo že skoraj v lepo urejeni in po pustnih norčijah daleč naokoli znani Cerknici. Od tu velja »skočiti« še do vasi Dolenje jezero in to zato, ker je tam »družina Kebe ustvarila muzej, v katerem spoznamo delovanje tega naravnega fenomena,« to je največjega presihajočega jezera v Evropi. V bližini je tudi lepo urejeno parkirišče, z informativnimi panoji o jezeru in občini Cerknica, kar kaže na to, da je turizem na Cerkniškem v vzponu. Ob gostišču posebno pozornost vzbujajo monolitni kamni z ornamenti.

Cerkniško jezero kot čudo narave

Obiskovalec Cerkniškega jezera se tudi danes znajde pred enako uganko, pred kakršno se je znašel Janez Vajkard Valvasor in tudi mnogi raziskovalci pred njim in za njim. Za njim so mnogi raziskovalci: Pavel Kunaver, Ivan Gams, Peter Habič, France Kranjc, Peter Škoberne in še mnogi drugi še bolj natančno in z boljšimi pripomočki odkrivali skrivnosti jezera, tako da danes dejansko vemo več kot je o naravi in mehanizmu presihanja vedel Janez Vajkard Valvasor. Čudenje pa tudi danes ni nič manjše kot ga je doživljal on. Zapisal je: »Zdi se mi, da je jezero vredno, da sem se zaradi njega toliko potrudil, ker ga imam za eno največjih naravnih čudes. Mislim, da ni najti ne v Evropi, ne v ostalih treh delih sveta tako čudovitega jezera, ki bi vsebovalo toliko redkih lastnosti kakor to.«

Cerkniško jezero

Posebnost jezera opisujejo s tem, da na isti površini med letom orjejo, sejejo, žanjejo, kosijo, love in ribarijo, v zadnjem času pa se po jezeru tudi prevažajo s čolni ali deskajo. Posebno pozornost vzbujajo velike jate ptic, ki se na svojih poteh za krajši ali daljši čas zadržijo ob jezeru. Prej omenjena stereotipna oznaka se je obdržala v skoraj vseh opisih jezera od spisov dunajskega zdravnika Georgiusa Wernerja iz 16. stoletja, preko Vodnikovega opisa Kranjske dežele v pratiki leta 1795 pa vse do Enciklopedije Slovenije. Danes vemo, da nenavadne pojave v prostoru med Snežnikom in Savo povezuje reka sedmih imen Ljubljanica, o kateri je Peter Škoberne napisal tudi knjigo.

Tomaž Štefe

No results found in this location. Please try again.

Povezane objave: