Južni rob Slovenije zelo malokrat obiščemo, čeprav se čezenj vije najpomembnejša ‘biološka prometnica’ med Dinarskim gorstvom in Alpami. Glede na podnebne spremembe se je življenje umikalo pred ledeniki proti jugovzhodu in se ob otoplitvah spet vračalo proti severozahodu. Ta povezava pa je zelo živa tudi v današnjem času, zlasti velja to za velike zveri. Kljub temu da je tu medvedja pot, medvedov vendarle ne vidimo tako zlahka, saj se previdne živali, če je le mogoče, izognejo srečanju s človekom. Mnogo laže pa naletimo na sledove, predvsem v zgodnje pomladanskem snegu. Naznanjajo, da se končuje zimsko spanje.
Vso to celovitost obsežnih gozdnatih prostranstev prečno preseka dolina reke Kolpe, kar je igralo pomembno vlogo v zgodovini tega območja, saj je izrazita naravna meja bila – in še vedno je – povezana z opredeljevanjem državnih ozemelj. Zadnje spremembe po osamosvojitvi so zasekale administrativno pregrado in sprožile nove probleme, povezane predvsem z dostopnostjo do redkih naselij v ozkem kanjonu Kolpe. Središčno naselje Zgornje doline Kolpe je Osilnica. 
Tu je tudi sedež občine, ki se rada pohvali, da je po številu prebivalcev najmanjša v Sloveniji – to hkrati pomeni, da je delež ohranjene narave v občini velik, in to je ena od njenih velikih prednosti. V teh krajih je treba biti, če hočeš preživeti, zelo iznajdljiv. Tako izvirajo od tod krošnjarji, katerih posebnost je bila, da so se izurili za popravilo ur, zato so jih tudi poimenovali "urmoharji". Sedaj pa se Osilnica spoprijema z novim izzivom, kako naravne danosti (celotna občina je v omrežju Natura 2000) vključiti v življenje in razvoj. Dober zgled, kako je to mogoče, je gostilna Kovač, kjer se gostinsko izročilo povezuje z novimi prijemi, delavnostjo, voljo in predvsem izjemno gostoljubnostjo.
Med naravnimi znamenitostmi je najbolj znana reka Kolpa, saj je zanimiva za različne oblike športov in rekreacije. V ozkem dolinskem dnu je komajda prostora za cesto, ki se mora na najožjih delih dvigniti in se odpirajo lep razgled. Če pa hočemo res doživeti kanjonsko divjino, imamo na voljo dve možnosti: spustiti se s plovilom po reki ali pa se vzpeti na skalne in razgledne robove nad dolino.
Pustimo oboje za poletni čas, pa se tokrat ustavimo pri cerkvici svetih Joahima in Ane, ki je zgrajena na izpostavljenem grebenu okljuka Kolpe. 
S parkirišča ob cesti je le nekaj minut hoje do cerkvice in sijajnega razgledišča. Na območju Osilnice je kar sedem cerkva, zato je zelo verjetno, da je občina rekordna tudi po deležu cerkva na število prebivalcev! Vse so majhne in skromne, zlite z okoljem, v katerem služijo svojemu namenu. Spominjajo na stranske kapele mogočne katedrale kolpske doline.
Le malo naprej od vzpetine s cerkvijo je ob cesti lesen kip Petra Klepca. V njem prepoznamo značilne poteze akademskega kiparja Staneta Jarma, ki se je rodil v Osilnici. Peter Klepec je osrednji junak tega območja. Ob rojstvu je bil obdarjen s šibko naravo in čutečim srcem. Tako je nekoč z vejami zastrl speče vile, da jih ne bi ožgalo sonce. Oddolžile so se mu s tem, da so mu podarile izjemno moč. In ko so nekoč v dolino vdrli Turki, je izruval drevo in jih z njim pognal v beg. 
Pisatelj Ivan Cankar je v Podobah iz sanj Klepčevo zgodbo pripeljal do trpkega spoznanja: šibek fant je bil obdarjen z veliko močjo, nato pa ni vedel, kaj naj bi z njo počel. Takšen je cankarjanski pogled na zgodbo o talentih, nam pa božični čas ponuja svetle razlage istega sporočila: modri možje so znali usmeriti svojo pot, vedeli so, zakaj se gredo poklonit šibkemu Detetu. Ponižnost Božjega Sina nam je v pogum, zgled in upanje, da je mogoče iz hleva priti v raj.Naša nepopolnost in grešnost nista osrednja težava, treba je le s talenti, s katerimi je vsak od nas obdarovan, izpolniti svoj delček božjega načrta.
Dostop:
Od Ljubljane do Kočevja, kjer nadaljujemo pot v smeri Delnic (Brod na Kolpi), skozi Štalcarje, mimo gradu Kostel, skozi Faro. Tik pred mejnim prehodom Petrina zavijemo desno na ozko cesto, ki nas ob Kolpi pripelje do Osilnice.