Vsebina:
V rubriki Veliki Slovenci tokrat predstavljamo že drugega slovenskega kiparja v letošnjem letniku naše revije. Tako kot Ivan Zajec tudi Alojz Gangl letos praznuje okroglo obletnico – v ponedeljek 8. junija je namreč minilo 150 let od rojstva tega premalo znanega, vendar zelo sposobnega in talentiranega kiparja, ki ga umetnostni zgodovinarji štejejo za nestorja prve generacije slovenskega zgodnjemodernega kiparskega snovanja in uveljavitelja akademskega realizma.
V Kambičevi galeriji v Metliki, kjer se je Gangl rodil so ob tej priložnosti odprli pregledno razstavo njegovih del. Po novem letu bodo to razstavo preselili v Narodno galerijo v Ljubljani. Največ njegovih del je shranjenih prav v tej galeriji in v Belokranjskem muzeju v Metliki, nekaj pa tudi v ljubljanskem Mestnem muzeju, Narodnem muzeju Slovenije, Gorenjskem muzeju, SAZU, Nadškofiji Ljubljana in v zasebni lasti.
Pomembnejše prelomnice v Ganglovem življenju
Rodil se je 8. junija 1859 v Metliki, umrl pa je 2. oktobra 1935 v Pragi. Pokopan je v Metliki. Rezbarstva se je učil v domačem kraju v delavnici Jerneja Jereba in v Šentrupertu v delavnici Karla Poglajena. Izpopolnjeval se je tudi v Gradcu (1884), kjer je obiskoval tudi večerno obrto šolo. Že naslednje leto se je vpisal na dunajsko akademijo, kjer je študiral kiparstvo, eno leto tudi v specialki pri K. Zumbuschu. Pri študiju ga je podpiral deželni odbor in F. Šuklje, veliko pa si je pomagal tudi z naročili iz Slovenije.
Bolezen in zdravljenje sta za nekaj let prekinila njegovo ustvarjalno pot in ga pripeljala nazaj v Ljubljano. Tu je leta 1894 prevzel pouk kiparstva na umetnoobrtni šoli, na kateri je s prekinitvami poučeval vse do leta 1905. V letu 1910/11 je poučeval tudi na obrtni šoli v Splitu. Med prvo svetovno vojno je živel na Dunaju, dokler se ni leta 1917 preselil v Prago, kjer je tudi umrl.
Ustvarjalna pot Alojza Gangla
V zgodovino slovenskega kiparstva se je Alojz Gangl zapisal s tem, ko je naredil prvi slovenski nacionalni javni spomenik kakšni pomembni slovenski osebnosti – spomenik Valentina Vodnika. Zaradi nadarjenosti in znanja je bil Gangl pravzaprav tudi edini med pionirji slovenske kiparske obnove, ki je lahko sprejel in realiziral naročilo za prvi slovenski nacionalni javni spomenik. Konec junija 1889 so bile v Ljubljani tridnevne slovesnosti, ko so pred današnjo tržnico (tedanjim licejem) uredili Vodnikov trg in nanj postavili bronasti kip Valentina Vodnika, za katerega so zbirali denar celih 30 let. Prireditve se je udeležilo okoli 10.000 navdušenih obiskovalcev in kiparja Gangla so na ramenih do Vodnikovega spomenika prinesli sokoli ("mišice naroda").
O spomeniku samem pa je časopis Slovenski narod med drugim zapisal, da "ima kip Vodnika izredno ljubezniv obraz in da je upodobljen tako, kakor da bi z razprtimi rokami hotel vstopiti med nas in nas pritisniti na svoje blago srce." Bolj strokovno in bolj suhoparno pa sta avtorici Ganglove razstave v Metliki kip Valentina Vodnika opredelili takole: "Akademsko realistično delo z neoklasicističnimi in novobaročnimi kiparskimi prvinami, ki so ga postavili pred nekdanji ljubljanski licej, je pomemben mejnik v razvoju slovenskega kiparstva, saj je odprl pot poudarjanju nacionalnih vrednot prek upodobitev izstopajočih osebnosti iz slovenskega kulturnega življenja."
Alojz Gangl je v bronu upodobil še enega pomembnega slovenskega velikana Janeza Vajkarda Valvasorja. Leta 1903 so ga postavili v parku pred nekdanjim Deželnim muzejem, danes Narodnim muzejem Slovenije. Že precej prej je Gangl iz marmorja izklesal nagrobnik Marije Murnik, kot nekakšno apoteozo slovenske žene. V letih, ko je Gangl poučeval kiparstvo na novoustanovljenem oddelku za figuralno podobarstvo umetnoobrtne šole pa so nastali portreti pesnika Josipa Cimpermana, Josipa Stritarja, Franceta Prešerna, Ernestine Jelovšek in relief Madonna in stellis (1898).
Visoka kakovostna merila je Gangl postavil tudi na področju arhitekturne plastike. V letih 1890 – 1892 je namreč izdelal kipa Veseloigra (Komedija) in Žaloigra (Tragedija) ter skupino Genij, Opera in Drama za novo Deželno gledališče, današnjo Opero. Preostalo kiparsko dediščino pa predstavljajo študije za alegorije, žanrske figure, nagrobna in sakralna plastika. Iz zadnjega leta njegovega življenja je ohranjeno monuentalno ekspresivno delo Kristus – osameli popotnik, ki ga je namenil pokopališču v rojstni Metliki, kjer je mojster tudi pokopan.
Povzeto po reviji Moja Slovenija