Ime najpomembnejše osebnosti slovenske glasbe v drugi polovici 16. stoletja je zapisano tako, kot so nas učili v šoli. Dejstvo pa je, kot je zapisano v Enciklopediji Slovenije, da Gallus slovenske različice Petelin ni nikoli uporabil. Podpisoval se je z različnimi imeni npr. Iacobus Handl Gallus dictus, ali namesto dictus vocatus itd. V vsakem primeru pa drži, da je svojemu priimku pridodajal vzdevek Carniolius, s čemer je jasno in glasno povedal, da je doma nekje na Kranjskem.
Kje je dejansko doma se še danes ne ve.Za njegov rojstni kraj se potegujejo trije kraji: Ribnica, Idrija in Šentviška Gora na Tolminskem. Domnevno se je rodil leta 1550, s tem, da natančnejši datum ni znan, znano pa je, da je umrl 18. 7. 1591 v Pragi.
Zelo malo je znanega tudi o njegovi mladosti. V uvodu za prvo knjigo maš (1580) je zapisal, da se je že kot deček posvetil glasbi »ne morda v upanju na donosnost, temveč iz notranjega nagiba«. Očitno je dilema, ki jo razkriva ta izjava že zelo stara, najbrž toliko kot človeštvo. V pisnih virih Gallusa prvič srečamo šele leta 1574 kot pevca v dunajski dvorni kapeli. Na Dunaj je zelo verjetno prišel preko samostana Melk v Avstriji, kjer se je začel uvajati v kompozicijsko tehniko. Po odhodu z Dunaja je mnogo potoval in živel v različnih samostanih v južni Šleziji, na Češkem in Moravskem. Bil je kapelnik pri olomouškem škofu Stanislavu Pavlovskem in nato do smrti kantor v cerkvi sv. Jana na Bregu v Pragi.
Kot skladatelj je Gallus užival velik ugled in njegov vpliv je bil velik že za njegovega življenja in tudi po njegovi smrti. Materialno in moralno ga je podpiral širok krog mecenov in častilcev. Najbolj izdatno so ga podpirali tisti cerkveni dostojanstveniki, ki so branili katolicizem pred reformacijo. Reformaciji je nasprotoval tudi Gallus sam.
Njegove skladbe so izšle v več zbirkah. Najprej je v štirih knjigah izšel izbor 16 maš (1580). Posebno pozornost je Gallus posvečal motetu kot glasbeni upodobitvi liturgičnih in bibličnih tekstov. Tudi moteti so pod imenom Opus musicum izšli v štirih zvezkih, v letih od 1586 – 1591. Skupaj jih je napisal 374 in če upoštevamo, da so nekateri sestavljeni iz več delov, jih je skupaj celo 445.
Posvetni zbori (madrigali) so izšli v treh knjigah (1589, 1590) in jih je skupaj 53. Nadaljnih 47 posvetnih zborov je izšlo šele po njegovi smrti – pod naslovom Moralia jih je izdal njegov brat leta 1596 v Nürnbergu. Skladbe so pisane na latinska besedila klasičnih, srednjeveških in renesančnih pesnikov (Vergil, Katul, Horac, Vitalis, Asmenius itd). Z glasbenega zornega kota so vsekakor najpomembnejši moteti, pri katerih je Gallus uporabil lastne in tuje motete, nemške pesmi, francoski šanson in morda tudi na slovenske ljudske pesmi. Najpogosteje izvajani moteti so naslednji: kromatični »Mirabile mysterium«, ritmično zahtevni »Pater noster«, zvočno bogata »Ave Maria« in znameniti »Ecce, quomodo moritur iustus«.
Po izrazni moči se Gallus uvršča med največje polifonike tistega časa, kot sta Palestrina in Orlando di Lasso. Slog njegove polifonije je vokalni a-cappella, vendar je že Gallus sam dovolil, da njegova dela izvajajo tudi instrumentalno. Značilna zanj je živahna ritmika, na nekaterih mestih pa je dosegel že tudi presenetljivo drzne zvočne učinke. Med njegovimi občudovalci so bili Händl, Bach, pozneje pa tudi Bruckner. Zato nikakor ni presenetljivo, da se največja dvorana v Cankarjevem domu, največjem slovenskem kulturnem hramu, imenuje Gallusova dvorana.