Vsebina:
Rojstno hišo Janeza Jalna na Rodinah na Gorenjskem predstavljamo v rubriki Slovenske domačije, kot eno izmed domačij pomembnih Slovencev. Hkrati je to ena izmed petih domačij, ki jih občina Žirovnica “trži” kot Pot kulturne dediščine. “Najtežja” na tej Poti je rojstna hiša dr. Franceta Prešerna v Vrbi, če se držimo zgibanke, ki jo je založila občina Žirovnica, njej sledijo po vrsti rojstna hiša Frana Saleškega Finžgarja v Doslovčah (ti dve hiši smo v naši reviji že predstavili), Čopova spominska hiša v Žirovnici, Čebelnjak Antona Janše na Breznici in kot zadnja še rojstna hiša Janeza Jalna na Rodinah. Čebelnjak Antona Janše na Breznici in kot zadnja še rojstna hiša Janeza Jalna na Rodinah.
Pisatelj in dramatik Janez Jalen (1891 – 1966) je navdih za svoja pripovedna dela iskal in našel v naravi in v življenju preprostih ljudi v domačem okolju. Njegove povesti so prepletene s slikovitimi opisi gorenjskih planin in živali, njegovi junaki so kmetje, planšarji, lovci, vozarji. Najbolj poznana dela so Ovčar Marko, Cvetkova Cilka, trilogija Vozarji, mladinsko delo Bobri.
Občina Žirovnica
Občina Žirovnica je po površini razmeroma velika (42,6 km2) in se v pokrajinskem smislu deli na dve zelo različni enoti. Južni del je ravninski, severni pa sega v hribovito območje Karavank s 2236 m visokim Stolom, kot najvišjim vrhom. Meja med enotama poteka po vznožju grebena Peči, ki predstavlja najbolj zahodni odrastek Kamniško – Savinjskih Alp.
Prebivalci desetih vasi pod Stolom v občini Žirovnica so se v preteklosti največ ukvarjali s kmetijstvom. S kmetijskimi proizvodi so oskrbovali industrijsko območje Jesenic, dokler se tudi sami niso zaposlili v industriji (na Jesenicah, v Radovljici, Lescah, Begunjah). Danes je delež kmečkega prebivalstva zelo nizek, res pa je, da kmetovanje v zadnjih letih znova oživlja, največ v povezavi s turizmom. Občina je znana po čebelarstvu in po hitro razvijajoči se konjereji. Število prebivalcev stalno narašča in po zadnjih podatkih jih je že več kot 4000.
Vas Rodine
Sama vas Rodine šteje okrog 350 prebivalcev. Gre za gručasto naselje, katerega večji del je razmeščenega na pobočnem grušču nad cesto Žirovnica – Begunje. Pod vasjo je nekdaj tekla pomembna rimska cesta, imenovana Velika cesta. Cerkev sv. Klemena z začetka 17. stoletja je bila sedež prafare, omenjene že leta 1163. Njeni romanski temelji sodijo med najlepše spomenike sakralnega stavbarstva v tem delu Gorenjske. Po legendi naj bi relikvije za cerkev prinesla Ciril in Metod, ko sta s posmrtnimi ostanki sv. Klemena potovala skozi Rodine.
Jalnova hiša – nekdanja mežnarija
K cerkvi seveda spada tudi mežnarija in tudi ta je na Rodinah stara že okoli 400 let. Prav v tej nekdanji mežnariji s hišno številko Rodine 10 se je leta 1891 rodil kasnejši pisatelj Janez Jalen. Jalnov oče je bil po poklicu rudar, obenem pa tudi mežnar. Kot mežnarija je hiša funkcionirala vse do konca druge svetovne vojne, ko je bila nacionalizirana. Če je Jalen hotel svojo rojstno hišo dobiti nazaj, jo je moral od države odkupiti, kar se je zgodilo leta 1954 in leta 1991 se je v hišo skupaj z družino preselil Jalnov pranečak. Od tedaj dalje je hiša razdeljena na dva dela. Stari in dobro ohranjeni del ostaja takšen kakršen je bil v Jalnovem času, drugi del pa je družina na starih temeljih povsem na novo zgradila. Ta del hiše je bil nekoč podkleten skedenj, ki je pred leti pogorel. Stavba je v celoti podkletena, vendar je vhod v Jalnov spominski del mogoč tudi s ceste, kajti hiša je z zadnjim delom postavljena ob breg.
Janez Jalen je bil na svojo rojstno hišo zelo navezan, čeprav v njej, potem ko je odšel na šolanje ni več stalno živel, pač pa se je stalno vračal k svojim trem sestram, ki so živele v hiši. V hišo in v rodni kraj se ni vračal samo fizično, ampak tudi duhovno, o čemer pričajo njegove številne knjige. O dogajanju v vasi ga je zelo vestno obveščala tudi njegova sestra v številnih pismih, ki so v večini še ohranjena.
Leta 1987 so Jalnovo hišo proglasili za kulturni spomenik, ki je od leta 1997 odprt tudi za javnost.
Jalnov del hiše ima štiri prostore: vežo, črno kuhinjo, hišo in kamro. Veža je razmeroma velika, črna kuhinja z velbanim stropom pa je zelo majhna. Glavna naprava v kuhinji je ognjišče, na katerem so kuhali in (za)kurili peč v hiši. Jalnove sestre so kasneje v kuhinjo postavile tudi štedilnik, ki pa ga sedaj tam več ni. Pač pa je veliko raznoraznega kuhinjskega orodja (med drugim tudi klešče za izdelavo hostij) in posodja.
Največji prostor v hiši je hiša, v kateri se je zadrževala družina z desetimi otroki. Peč je sicer nova, s tem, da so pečnice izdelane po starih predlogah. Dostop na peč je bil mogoč z obeh strani. Klopi niso samo ob peči, marveč tudi vzdolž obeh zunanjih sten, kar pomeni, da so nenavadno dolge. Mizi sta dve in na njiju je razstavljenega nekaj gradiva iz Jalnovega življenja. Ob steni s kamro stoji komoda, v kateri so shranjeni Jalnovi rokopisi in drugi dokumenti. V Bogkovem kotu nad mizo je križ z dvema starima kipcema ob straneh. Zunanje stene so kamnite in zelo debele in ometan je tudi lesen strop z železnim nosilcem. Nekoč zelo majhna okna so zamenjali, tako da je v prostor prišlo več svetlobe in toplote.
Kamra je bila k hiši prizidana kasneje in je sedaj preurejena v Jalnovo delovno sobo, z njegovo pisalno mizo, več knjižnimi omarami, polnimi knjig, križem, portretom pisatelja na steni in množico drugih pisateljevih osebnih predmetov (klobuk, očala, pipa, itd.). Tudi šivalni stroj je bogvedi zakaj našel mesto v tem prostoru.
Ob koncu je treba povedati, da sta notranjost Jalnove hiše po svojih najboljših močeh uredila Jalnov pranečak in njegova soproga. Njun največji problem je v tem, da imata o pisatelju ogromno gradiva, prostora pa (pre)malo. Pisatelj je namreč skrbno hranil ne samo svoje rokopise, ampak tudi vse ostale dokumente od spričeval in bogate korespondence do nagrad in priznanj. Iz Ljubnega, kjer je pisatelj nazadnje služboval, je celotno gradivo prenesla nečakinja Rozka, ki je pri stricu – duhovniku gospodinjila.
Družina Mulej, kakor se sedanji lastnik hiše Jalnov pranečak piše vsako leto pripravi več razstav o slovenskih (pisanice, razpela, begance, jaslice ….), v poletnem času pa gostijo številne gledališke umetnike, tako da se vrt pred njihovo hišo spremeni v gledališče na prostem.
[wpgmza id=”5″ marker=”12″ zoom=”11″]
