Doma Svet Avstrija Dolina pri Celovcu

Dolina pri Celovcu

Podružnična cerkev Marijinega obiskanja

Dolina pri Celovcu

Približno na sredi poti med Celovcem in Velikovcem zagledamo pred križiščem znak za cesto v Poggersdorf (Pokrče). Ta mali kraj je še pred vojno veljal za slovenskega. A že okrog leta 1935 je o njem obiskovalec zapisal: “Ljudje govorijo med seboj slovenski, v občevanju z drugimi pa nemški, kakor bi ne hoteli javno pokazati, da so otroci slovenske matere.” Po vojni je raznarodovanje storilo svoje in dandanes si tu človek lahko pomaga le še z nemščino, če hoče kaj zvedeti, čeprav bodo ponemčeni slovenski napisi na grobovih tudi tu še dolgo govorili o slovenskih prednikih.

Tam, kjer bi morali zaviti v Pokrče, nas druga tabla s slovenskim imenom Dolina skorajda preseneti. Kaže, da se je ob ponemčevanju Dolina izmaknila in tako ostaja priča časov in ljudi, ki jih ni več. Dolina je postala slavna v prejšnjem stoletju. Takrat se je tu, kjer zdaj stoji cerkev, ob njej mežnarija in več novih hiš, razprostiral gozd. Tudi zdaj se začenja za cerkvijo. V tej gozdni samoti, na jasi, oddaljeni od Pokrč četrt ure, so 17.junija 1849 pasli pokrški otroci živino. Pogovarjali so se o Mariji in peli njene pesmi. Naenkrat so zagledali na bližnjem štoru belo oblečeno gospo. Ustrašili so se je, a jih je gospa prijazno povabila k sebi. Otroci so se ji približali in jo občudovali, pa ne dolgo, saj je nenadno izginila. Doma so pripovedovali o prikazni in hitrem izginotju nepopisno lepe gospe. Domači jim seveda niso verjeli. Prikazen se je ponovila še dva naslednja dneva in otroci so zopet pripovedovali, kaj so videli. Tedaj so Pokrčani postali pozorni na čudoviti dogodek. Stvar se je razvedela okrog. Začeli so prihajati Ijudje in na kraju moliti, saj so bili prepričani, da se je otrokom prikazala Marija. Deset dni kasneje (26. junija 1849) so šli pokrški možje na škofijo v Celovec, da bi prosili, ali smejo postaviti svetišče. Tam so jim naročili, naj najprej zadevo razišče dekan iz Tinj. Poizvedovanja in preiskave pa so vso stvar zavlekle. Zidati so začeli šele po dvanajstih letih. Ljudje so kljub temu vseskozi vztrajno romali v velikih procesijah. Leta 1861 so blagoslovili temeljni kamen za cerkev, čez dve leti, 11. novembra 1863, pa je celovški škof Valentin Wiery novo stavbo posvetil v čast Marijinemu obiskovanju.

Toda velika stavba ni bila postavljena na dobrih temeljih. Neko noč leta 1889 se je zrušil zvonik in pod seboj pokopal tudi del cerkve. To je zelo prizadelo domačine in romarje. K sreči se je ohranil prezbiterij. Ker ni bilo sredstev, da bi na novo pozidali podrti del, so odstranili ruševine in tisto, kar je ostalo, dostojno popravili, da so ljudje spet lahko prihajali sem. Šele leta 1957 so visokemu prezbiteriju, ki se še danes mogočno dviga med krošnjami dreves in strehami hiš, prizidali ladjo po načrtih Wilhelma Klebla. Pred njo pa je postavljena prostorna lopa, ki daje obiskovalcem streho ob slabem vremenu. Gradbenik je na zunanji strani slavoločne stene pustil tudi stari zid in ohranil spomin na prvotno veliko cerkev, o kateri še danes govori prezbiterij.

Cerkvena oprema pri Naši ljubi Gospe v Dolini, ali kakor pravijo tudi pri “Mariji v gozdu”, je skromna, toda zanimiva. V cerkvi je le glavni oltar z baročnimi okraski, v njem pa slika Petra Markoviča iz leta 1906, ki prikazuje čudežni dogodek. Marija sedi na štoru, pred njo pa so pokrški otroci. Pozornost obiskovalca v prezbiteriju zbudi tudi zelo lep gotski Marijin kip z Jezusom v naročju. Strokovnjaki pravijo, da je nastal okrog leta 1420. Sem so ga prinesli od drugod. O romanjih so nekoč pričale zahvalne podobe, zdaj pa jih skoraj ni. O slovenskem poreklu govorijo lepe slike križevega pota in slovenski podpisi pod njimi. Ko bi le še dolgo!

Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke

Informacije:

Župnijski urad Poggersdorf
Landesstraße 55
9131 Grafenstein

Telefon: 0043/4242-32116

Dostop: z vozili do cerkve.

Glavni shod: Marijino obiskanje (31. maja).

[wpgmza id=”5″ marker=”56″ zoom=”11″]

Objave iz iste kategorije: