Vsebina:
Župnijska cerkev Marijinega obiskanja
Ptuj, mesto-muzej, je s svojo okolico nenadkriljiva zakladnica lepe narave, umetniških in kulturnih stvaritev ter prijaznih ljudi.
V njegovo okolico nas vodi tokrat romarska pot. Le nekaj kilometrov nad njim, kmalu za Dornavo z znanim baročnim dvorcem, se na zadnjem obronku Slovenskih goric na 297 metrov visokem slemenu dviga visok baročni zvonik božjepotne cerkve Marijinega obiskanja v Polenšaku. Obdajajo jo hiše, župnišče in šola, daleč naokrog pa so raztresene vasi in zaselki te župnije, katere največji zaklad je prav imenitna baročna cerkev. To lepotico med slovenskimi cerkvami obdaja prostrana zelenica, zraven pa še krošnje lip, ki se ponašajo z veliko starostjo; najdebelejša med njimi naj bi imela kar pet metrov obsega.
Pogled na cerkveno stavbo sicer govori o baročnem poreklu, vendar pa zunanjščina prezbiterija namiguje na gotske gradbenike. Pisni viri o tem molčijo. Znano je, da so ti kraji prvotno sodili k pražupniji sv. Jurija na Ptuju. Ko je bila v 13. stoletju ustanovljena nova župnija pri sv. Lovrencu v Slovenskih goricah, je kraj prišel pod njegov zvon. Takrat naj bi bilo tu zgrajeno prvo svetišče. Današnjo romarsko cerkev so zidali od 1621 do 1633. V času velikega razcveta romanj so cerkev obnovili in 24. septembra 1722 ponovno posvetili. Reforme Jožefa II., ki so marsikateri božji poti zadale smrtni udarec, so tukajšnjim prebivalcem prinesle dušnega pastirja. Ljudje so namreč imeli daleč do fare, povrhu vsega pa so bili ob hudih nalivih in povodnjih popolnoma odrezani od župnijskega središča. Tudi božjepotništvo ni prenehalo, ampak je celo naraščalo. V časih nalezljivih bolezni, posebno kuge, je sem prihajalo ob nedeljah in zapovedanih praznikih po več tisoč romarjev. Kronist je zapisal, da je npr. leta 1872 prišlo k Materi božji na Polenšak kar 40.000 romarjev.
O začetku božje poti pravi legenda, da je kraj dobil ime zato, ker je ta Marija prišla s Poljske. Druga legenda, ki ima svoje zgodovinsko jedro, ker je tod čez vodila že rimska cesta, pa pravi, da sta čez Polenšak potovala v Rim sveta Ciril in Metod s svojimi učenci. Ciril si je na poti poškodoval nogo, zato so se ustavili ob stari lipi na današnjem Polenšaku. Na lipo sta brata obesila podobo Marijinega obiskanja, ki sta jo imela s seboj. Ta podoba seje domačinom tako prikupila, da so jo prihajali občudovat in častit. Ciril in Metod sta se zato ob odhodu odločila, da jo pustita na lipi. Po izročilu je vse do leta 1829, ko so starodavno lipo podrli, na njej visela tudi podoba Marijinega obiskanja. Ta zgodba je upodobljena na notranji slavoločni steni v prezbiteriju. Tudi v zvezi z zidavo je ohranjen legendarni spomin. Na kraju, kjerje danes prezbiterij z glavnim oltarjem, je nekoč izviral studenec, ki ni nikoli presahnil. Ko so graditelji izbrali ta kraj za cerkev, se je studenec sam premaknil 300 metrov niže v Čuševo grabo, kjer je še zdaj izvir, ki ne presahne.
Današnja cerkev (dolga je 36 in široka 15 metrov) ima zrelo baročno podobo in izbrano oltarno opremo. Glavni in štirje stranski oltarji ter prižnica so delo Jožefa Holzingerja, ki je zapustil v mnogih štajerskih cerkvah izredne umetnine. Tudi kipi na konzolah v ladji so njegovi. Naša pozornost je usmerjena h kipu v glavnem oltarju, kjer kraljuje Marija z Jezusom v naročju, obdana z angeli. Po pripovedovanju naj bi bil prvotno v oltarju Marijin kip, ki je danes v stenski niši pod korom. Posebne pozornosti pa so vredni tudi stranski oltarji in toliko drugega lepega.
Foto: Marjan Smerke
Informacije:
Župnija Polenšak
Polenšak 10
2257 Polenšak
Telefon: (02) 761 02 55
Dostop: z vozili do cerkve.
Glavni shod: prva nedelja v juliju (po prazniku Marijinega imena, 2.julija), Marijini prazniki.
[wpgmza id=”5″ marker=”198″ zoom=”11″]