Zelo redki so primeri na svetu, ko bi se na pragu glavnega mesta, dosegljivo peš, s kolesom ali javnim prevozom, razprostiralo območje s tako bogato zgodovino, arheološko dediščino, etnološkimi posebnostmi in visoko ovrednoteno naravo.
Barje je tektonska udorina, napolnjena z več kot 100 metrov debelimi
nanosi ilovice in peska. Nad ilovico se je po koncu zadnje ledene dobe
razprostiralo obsežno, plitvo jezero, ki je nastalo potem, ko so nanosi
reke Save preprečili odtok Ljubljanice z Barja. V času ojezeritve so
tedanji prebivalci Ljubljanskega barja postavljali na jezeru bivališča
na lesenih kolih, zato se je teh naselij oprijela oznaka kolišča
oziroma mostišča. Najdbe pa kažejo, da je bilo Barje občasno naseljeno
že prej , od starejše kamene dobe dalje. Velika gradbena in osuševalna
dela, ki so se jih lotili v 19. stoletju, so razkrila številna
najdišča, in že leta 1875 je na Barju potekalo prvo znanstveno
arheološko izkopavanje na naših tleh. Vse odtlej je na Ljubljanskem
barju dela za številne generacije arheologov, najdeni so ostanki 23
večjih kolišč in nešteti predmeti, s katerimi se počasi sestavlja
mozaik življenja koliščarjev. Lončena posoda, orodje iz kosti in
rogovja, bakreni predmeti, iz debel izdolbeni čolni… in kronski dragulj
barjanskih najdb, leseno kolo in os dvokolesnika, stara 5600 let.
A ni le barjanska zemlja tista, ki skriva ostanke preteklosti. Tudi
struga Ljubljanice sodi med najpomembnejša arheološka najdišča v
Sloveniji. Pod vodstvom Karla Dežmana in ob pomoči potapljačev
avstro-ogrske mornarice je ob koncu 19. stoletja potekala prva podvodna
arheološka raziskava v Evropi. V Ljubljanici najdeni predmeti iz
različnih zgodovinskih obdobij, od prazgodovine do novega veka, kažejo,
da je imela reka kultni pomen.
V naravno podobo Ljubljanskega barja so prvi resno začeli posegati
Rimljani, ki so zaradi prometa delno regulirali Ljubljanico, zgradili
pa so tudi prvo cestno povezavo čez Barje, ki se je znašlo med dvema
pomembnima rimskima naselbinama, Emono (današnja Ljubljana) in
Nauportusom (Vrhnika), ter pristaniščem v današnji Podpeči, kjer so
lomili kamen za graditev Emone.
Največji poseg človeka v Ljubljansko barje pa je bil zagotovo
ambiciozni osuševalni projekt ob koncu 18. stoletja pod vodstvom
Gabriela Gruberja. Z osuševalnimi deli so poskušali čimbolj omejiti
poplave in usposobiti tla za kmetijsko obdelavo. Med Grajskim hribom in
Golovcem so izkopali kanal, poglobili in regulirali strugo Ljubljanice
v mestu, na Barju pa uredili omrežje večjih in manjših kanalov. Tako je
nastala za Ljubljansko barje značilna pravokotna parcelacija polj, ki
so med seboj ločena z osuševalnimi jarki.
Naselitev in izkoriščanje barja
Posegu je sledila še kolonizacija (od 1830 dalje), naselitev
prostovoljcev na še vedno močvirno Barje, katerih naloga je bila
vzdrževanje odvodnih kanalov in vzpostavitev za kmetijstvo primernih
zemljišč. Ljubljansko barje pa novim naseljencem ni ravno izreklo
dobrodošlice. Graditev stavb, cest in poti na dotlej znane načine se na
mehkih, pogrezajočih se in plavajočih barjanskih tleh ni obnesla, zato
se je razvil specifičen način graditve hiš na pilotih, ceste in
»štradoni« pa še dandanes niso iz kamnitega materiala, temveč iz
dračja in z rušo pokritega vejevja »plavajo« na Barju. Prvi naseljenci
so hitro ugotovili, da se barjanska tla ne obnesejo prav dobro za
pridelavo poljščin, zato pa neprimerno bolje kot gorivo. V času
kolonizacije je Barje pokrivala več metrov debela plast šote. Rezanje
šote na Barju se je razmahnilo v pravo industrijo, z barjansko šoto so
se greli Ljubljančani, šota je poganjala vlake, ladje, Cukrarno
(rafinerijo sladkorja), tovarno smodnika…Zaloge šote so se zdele
neskončne, vendar pa se šota ob stiku z zrakom sesede in sprhni. Veliki
posel se je zato prav hitro končal, danes so na Barju le še redke
zaplate nekdanjega šotnega barja, ki jih prepoznamo po tem, da leži
območje kak meter ali dva više.
Pravo bogastvo Ljubljanskega barja smo prepoznali šele nedavno. Gre za
splet kulturne krajine in narave, v katerem so se ohranile številne
rastlinske in živalske vrste in njihovi življenjski prostori, ki so v
sodobni Evropi že prava redkost. Marsikje so namreč prav tako kot mi,
samo bolj temeljito in dosledno, osuševali močvirja in mokrišča ter jih
spreminjali v intenzivne kmetijske površine. Ocenjujejo, da je v
Evropi dokončno izgubljenih med 70 in 90 odstotkih vseh mokrišč, zato
ne preseneča, da je na mokrišča vezanih 61odstotkov ranljivih in
ogroženih rastlinskih in živalskih vrst ter kar 78 odstotkov ranljivih
in ogroženih življenjskih prostorov (habitatov).
Naravni zakladi Ljubljanskega barja
Kaj je torej na Ljubljanskem barju tako posebnega? Za začetek se ozrimo v nebo.
Čeprav barjanska ravnica pokriva komaj odstotek slovenskega ozemlja,
gnezdi na njej polovica vseh slovenskih vrst ptic, še več pa jih na
Barju prezimuje ali počiva med selitvijo. Skupaj jih je kar 250 vrst.
Za njihovo pestrost in število so najbolj zaslužni vlažni travniki,
tisti, ki jih osuševalna dela še niso spremenila v plodne njive in
zaradi česar jih lastniki še vedno negujejo na tradicionalen,
ekstenziven način. Neredno, pozno košeni in brez dodatne pomoči
različnih gnojil so idealno življenjsko okolje ne le za ptice, marveč
še za številne druge vrste, poleg tega pa so prava paša za oči.
Na barjanskih travnikih, v mejicah in nizkem grmičevju lahko hitro
opazimo ali slišimo najznačilnejše barjanske vrste ptic. Kosec (Crex
crex), veliki škurh (Numenius arquata), prepelica (Coturnix coturnix),
sloka (Scolopax rusticola), veliki skovik (Otus scops), repaljščica
(Saxicola rubetra), kobiličar (Locustella naevia) in pepelasti lunj
(Circus cyaneus) pa so tiste, ki sodijo na sezname najbolj ogroženih v
evropskem in svetovnem merilu, a jih na Ljubljanskem barju še lahko
srečamo dokaj pogosto.
Obilje vode, predvsem pa obsežna mreža odvodnih kanalov in jarkov z
bogato razvito vodno vegetacijo so dom lesketajoče pisanih, spretnih
letalcev - kačjih pastirjev. Med 48 vrstami teh žuželk, ki živijo na
Ljubljanskem barju, mnoge sodijo med ogrožene, na Ljubljanskem barju pa
so njihove populacije še dokaj številčne.
V pomladnih nočeh na Ljubljanskem barju živahno odmeva regljanje
zelenih reg. Preplet različnih tipov tekočih in stoječih voda je
izjemno pomemben za številne dvoživke. Na Ljubljanskem barju bomo našli
kar 70 odstotkov vseh vrst, ki živijo v Sloveniji. Dvoživke, ki imajo
raje gozd, pa z vsakoletnimi pohodi čez ceste na barjanskem robu
opozarjajo, da je Ljubljansko barje zanje pomembno mesto za mrestenje.
Vlažne travnike naseljuje veliko število pisanih metuljev, kar 89 vrst.
Dvakrat toliko, kolikor jih najdemo na celotnem Britanskem otočju. Kot
za mnoge druge vrste je njihov obstoj vezan predvsem na negnojena
travišča.
Ljubljansko barje nam ponuja popolno doživetje. Vsakdo bo na njem
zagotovo našel nekaj, kar ga zanima, pa naj bo to ptica, redka
rastlina, skrivnostna zgodovina, umetnostni slogi ali človeška
iznajdljivost skozi čas. Med obiskom in občudovanjem pa vendarle ne
pozabimo – lahko ga bomo še dolgo obiskovali in občudovali le, če ga
bomo spoštovali, spoštovali njegove življenjske prostore in vse
njegove prebivalce.
Vnanje Gorice so osrednje naselje v sedlu osamelcev Veliki vrh in Gulč, katerega tudi že objema.
Splet okoliščin in lokacija sama postavlja naselje v stičišče varnih poti med vsemi naselji Ljubljanskega barja severno od Ljubljanice.
Zato ni čudno, da smo na najlepši lokaciji poimenovali domačijo za Ašičev dom in vse varne poti - bližnice poimenovali za Ašičeve poti, ki so označene z rumeno zelenimi markacijami.
Od 1990 dalje nas vse povezuje Projekt prenove naselij in izbljšanja zaupanja med vsemi ljudmi.
Glavna področja so:
1. PREPOZNAVNOST:
- hišno ime, rodovnik....
- ročne spretnosti
- značilnosti in prepoznavnosti naselja
2. SODELOVANJE
- Sosedov dan vsako pomlad in jesen od 1990 dalje. Urejenost okoja je odsev dejanskega sožitja med ljudmi...
- stari običaji in obrti kosci, grabljice...Obdelava surovin, žganje apna....
3 VARNE POVEZAVE
- Ašičeve večnamenske poti - varne bližnice naših prednikov, do vrtcev šol, cerkva, postaj, trg...
Novice 
