Doma Slovenija Mesta Litija

Litija

Litija

 

Litija iz zrakaV dolini najdaljše slovenske reke in 37 km jugovzhodno od Ljubljane leži veliko urbanizirano naselje, ki je tudi dokaj pomembno lokalno središče, ki šteje nekaj manj kot 7.000 prebivalcev. Dolina reke Save se tu razširi v Litijsko kotlino, ob robu katere je zraslo mesto Litija. Poleg Save sta za mesto Litija pomembni še dve nič manj pomembni žili, lahko bi celo rekli arteriji: glavna cesta Ljubljana – Trbovlje in železnica Ljubljana – Zidani Most. Ene od žil, ki tudi poteka tod mino pa bolje, da je ne bi bilo, je litijska prelomnica, vzdolž katere se kaj radi sprožajo bolj ali manj močni potresni sunki.

Litijsko kotlino obkroža Litijsko (Zasavsko) hribovje. Tik nad Litijo je z gozdom porasli Sitarjevec (448 m), na zahodu sta Veliki vrh (622 m) in Širmanski hrib (505 m), na severu pa Graška Dobrava in Svibno s Straškim vrhom kot najvišjo vzpetino (523 m). Na vzhodni strani se razprostira Litijsko polje vse do izliva potoka Reke v Savo, ki od tu naprej vstopa v gorsko sotesko, nekdaj imenovano Med gorami.

 

Naselitev in razvoj

 

Začetki naselitve litijskega prostora segajo v davnino, o čemer priča tudi več prazgodovinskih nahajališč, med katerimi je vsekakor treba omeniti Vače z znamenito vaško situlo. Vse kaže, da je bil kraj naseljen že v prazgodovini. Po Valvasorju naj bi ime Litija izhajalo iz latinskega litus = obrežje. Prvi naseljenci so postavili svoja bivališča v senco pod Sitarjevec, s čemer so ohranili plodno ravnico za pridelovanje hrane. Mesto samo je začelo rasti na stičišču vodnih in kopenskih poti najprej na desnem bregu Save ob vznožju griča Sitarjevca, novejši del (Gradec) pa je zrastel na levem bregu reke Save, največ v drugi polovici 19. stoletja. V virih se kraj prvič omenja leta 1145, ko je oglejski patriarh Peregrin podaril svojo kmetijo v Litiji samostanu v Stični. Leta 1256 se Litija omenja kot oznaka za širšo okolico. Leta 1304 se omenjajo Ribče kot kraj ležeč pri Litiji (Lutey). Kot kraj s trškimi pravicami se Litija prvič omenja leta 1386, prvi ohranjeni dokument o teh pravicah pa je šele iz leta 1528. Mestne pravice je Litija dobila leta 1952.

 

Graščina Črni PotokLitija je bila od rimskih časov do srede 19. stoletja pomembno rečno pristanišče. Promet se je odvijal ob visoki vodi; po reki navzdol so ladje vodili z drogovi, navzgor pa so jih s kopnega vlekli voli, ki so jih prepregali na postajah. Vožnja po reki navzgor od Krškega do Zaloga na robu Ljubljanske kotline je trajala okoli šest dni. V obrežnih krajih je cvetelo gostilničarstvo, vzreja živine, na višjih terasah pa gojenje lanu za vrvi. V Litiji so brodarji prelagali tovor, počivali in prenočevali, saj se nižje za Litijo kmalu začne soteska z brzicami.

 

Na območju Litije je bilo pet pristanišč: Panoviče, Litija, Št. Jurij, Poganek in Apnenec pri Ribčah. Plovba po Savi je zamrla po zgraditvi železnice leta 1849. Upravne in gospodarske funkcije pa je navzlic temu prevzela Litija, saj jih je do tedaj imelo Šmartno pri Litiji. V 80 letih 19. stoletja so v Litiji že odprli tudi čitalnico, ter ustanovili pevsko, gasilsko, planinsko in še nekatera druga društva. Litijo so tekom stoletij prizadele tudi številne nesreče: požari (1526, 1614, 1636), kuga (1576, 1646) pa tudi potresi.

 

Od leta 1954 je Litija razdeljena na ulice z Valvazorjevim trgom v osrčju stare Litije. Tu stoji tudi litijski grad Turn, čigar lastniki so se pogosto menjavali. Od leta 1587 ga je imela rodbina Wagen, zatem gospodje Verneški, sredi 19. stoletja je bil lastnik barvar Jenko in je po njem dobil ime Farbarjev grad, kot mu pravijo še danes. Med zadnjimi lastniki je bila slikarka Mira Pregelj. Na drugi strani Valvazorjevega trga je starinska farna cerkev sv. Nikolaja, zaščitnika čolnarjev in trgovcev. Oltar sv. Florjana so postavili 1614 po požaru v Litiji. Leta 1689 je imela cerkev štiri oltarje. V baročni in deloma modernizirani stavbi so v prezbiteriju stenske slike Mire Pregljeve. V stranskem oltarju iz 19. stoletja je slika A. Jebačina iz leta 1906. Trenutno cerkev temeljito obnavljajo in povečujejo. Blizu mostu stoji na desnem bregu Save Plečnikov spomenik padlim v drugi svetovni vojni.

 

Bogenšperk pri LitijiPred pojavom industrije je tudi v Litiji, tako kot tudi v mnogih drugih slovenskih krajih, cvetela obrt, o čemer še danes pričajo imena ulic v starem delu mesta: Brodarska, Vrvarska in Rudarska. Se je pa litijska obrt občutno razlikovala od obrti v drugih slovenskih krajih. Tu so izdelovali celo (rečne) ladje in čolne, ter močne ladijske vrvi iz laške konoplje. Rudarska ulica pa priča o tem, da je na območju Litije nekoč cvetelo tudi rudarstvo, ki je dandanes že skoraj povsem pozabljeno. Na Sitarjevcu in v njegovi okolici so bila nahajališča svinčeve, cinkove, železove in barijeve rude ter srebra. Rudnik svinca je bil tu že v antiki, zelo verjetno so ga izkoriščali že Rimljani. Talilnica svinca je obratovala vse do leta 1895, rudo pa so prenehali kopati šele leta 1951 in tedaj so rudnik tudi zaprli.

 

Novejši čas

 

Prvi industrijski obrat je nastal na levem bregu Save, in sicer je bila to bombažna predilnica, ki je začela obratovati leta 1886. Predilnico sta postavila Schwarz in Zublin s 3250 vreteni. Kasneje so ji dozidali še vse potrebne delavnice in obrate, med obema vojnama pa velike stanovanjske hiše, ki tvorijo poseben del naselja Na Stavbah. Na levem bregu Save je nameščena tudi ostala industrija. Že leta 1897 se je predilnici pridružilo žagarsko podjetje in mizarstvo.

 

Nasploh je Litija še danes usmerjena v industrijske dejavnosti, predvsem v tekstilno in lesno industrijo (Tekstil Litija, Predilnica, Pletilja, Lesna industrija Litija) ter v industrijo gradbenega materiala. V industriji je zaposlenega skoraj polovica vsega aktivnega prebivalstva. V zadnjem času pa znova pridobiva na pomenu tudi obrt. V Litiji delujeta dve osnovni šoli, glasbena šola, delavska univerza in oddelek šole za duševno moteno mladino. Na področju kulture je Litija znana po zborovskem petju, godbi na pihala in knjižnici.

 

V Litiji je bilo rojenih več pomembnih osebnosti, med katerimi velja omeniti režiserja Metoda Badjuro (1896 – 1971), ki je posnel prvi slovenski celovečerni film Triglavske strmine, jezikoslovca Franceta Bezlaja (1910 – 1993) in lutkarja Naceta Simončiča (1919). Tu je dalj časa živel tudi pripovednik in prevajalec Vladimir Levstik in publicist Jože Župančič, ki je mnogo pisal o Litiji in okolici.

 

Blizu Litije stojita dve grajski poslopji: ob lokalni cesti iz starega jedra proti Kresnicam stoji prezidan dvorec Pogonik (s kvadratastim jedrom in vogalnimi stolpiči), nad krajevno cesto proti naselju Sava pa stoji dvorec Panoviče (obsežno dvonadstropno poslopje z dvema vogalnima stolpičema in rizalitom v srednji osi). V širši okolici Litije pa je najbolj znan in za slovensko kulturno zgodovino izjemno pomemben grad Bogenšperk, na katerem je Janez Vajkart Valvasor pisal in tiskal znamenito delo Slavo Vojvodine Kranjske. Litija je tudi primerna izhodiščna točka za izlete na Janče, Veliko Štango, Obolno, Bogenšperk, Gabrovko, Dole, Polšnik, Sveto goro, na Vače in GEOSS na Slivni.

Satelitska slika Litije in okolice.

 

Filter by

Objave iz iste kategorije: