Leta 2007 je minilo 260 let od rojstva vsem Slovencem znanega barona Žige Zoisa, brez katerega si slovenske zgodovine niti zamisliti ne moremo. Spomin nanj je še vedno zelo živ tudi zato, ker se po Žigi Zoisu imenujejo državne nagrade in priznanja, ki jih vsako leto podeljuje država Slovenija za dosežke v znanosti in razvoju. Glede na to, da se je Žiga (Siegmund) rodil 23. nov. 1747, se tudi te nagrade podeljujejo v drugi polovici novembra. Zoisovo nagrado za življensko delo v jezikoslovju je prejel akademik dr. Janez Orešnik, upokojeni profesor za primerjalno germansko jezikoslovje na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Priznanji ambasadorja znanosti sta pripadli prof. dr. Andreju Šaliju z univerze v San Franciscu in prof. dr. Jožetu Pirjevcu, tržaškemu Slovencu in trenutno profesorju na Primorski univerzi v Kopru. Istočasno je bilo podeljenih še več nagrad za vrhunske znanstvene in razvojne dosežke.
O življenju in delu barona Žige Zoisa
Žiga je bil tretji od osmih otrok – rojen je bil v Trstu – ki jih je Michelangelu Zoisu rodila druga žena Slovenka Ivana pl. Kappus, hči rudarskega nadzornika. Že z 21 letom je Žiga postal solastnik in lastnik veletrovine v Ljubljani, kmalu za tem je od očeta kupil železarno v Mislinji in obrate v Bohinjski Bistrici in v Stari Fužini. Postopoma je prevzemal rudnike, gozdove, plavže in fužine, vključno z gospoščino Brdo pri Kranju in fajančno tovarno v Ljubljani. Po očetovi smrti (l. 1777) je podedoval še fevdalna veleposestva na Javorniku in v Mislinju. S 30 leti je bil Žiga najbogatejši in najuglednejši podjetnik in graščak na Kranjskem. Leta 1777 je dal zgraditi nov plavž v Bohinjski Bistrici; v tem kraju na Zoisa še danes spominja restavracija Zoisov dvor.
Pri vsej bogatiji pa se Žiga ni vdal lahkomiselnemu uživaštvu in potratnosti. Poleg skrbnega in natančnega vodenja poslovnih zadev je ves čas, kolikor mu ga je še ostalo izrabil za študij. Že kot mladeniča so ga doma na Bregu ob Ljubljanici poučevali zdravnik in naravoslovec Baltazar Hacquet, jezuit in graditelj prekopa ob Ljubljanici Gabrijel Gruber, matematik Jožef Maffei in nekaj časa tudi matematik Jurij Vega. Tako si je Žiga pridobil odlično znanje v številnih naravoslovnih vedah, hkrati pa tudi obsežno jezikoslovno znanje. Italijansko, slovensko, nemško je znal že od doma, naučil pa se je še latinščine, francoščine, angleščine, švedščine in več slovanskih jezikov. Bil je evropsko razgledan naravoslovec, predvsem mineralogog in geolog, pa tudi zoolog in botanik. Ne samo zaradi enciklopedične izobrazbe, temveč tudi zaradi človekoljublja, gostoljubnosti, darežljivosti in skromnosti je bil ena od najbolj privlačnih osebnosti v Ljubljani.
Okoli leta 1780 so se v njegovi hiši začeli zbirati razsvetljenci Japelj, Kumerdej, Linhart, Vodnik, ter nekaj kasneje še Jernej Kopitar, ki ga je zaposlil kot tajnika. Le-temu je kasneje omogočil študij slavistike na Dunaju; njegovo delo je na Dunaju nadaljeval Fran Miklošič. Vodnika in Linharta je pridobil za pisanje v slovenščini, ki je bila tudi Zoisova materinščina. Pod njegovim vplivom je Linhart, ki je prej pisal v nemščini, napisal prvi slovenski dramski besedili Županova Micka in Matiček se ženi, Vodnik pa je začel izdajati pratike, prvi slovenski časopis (Lublanske novice) in prvo pesniško zbirko Pesmi za pokušino.
V širšem krogu Zoisovega krožka so bili še štavilni drugi razumniki, ki so uživali njegovo duhovno in materialno podporo. Zato ni čudno, da ga Slovenci še danes poznamo kot največjega mentorja in mecena vseh časov na Slovenskem. Pri pospeševanju znanosti in umetnosti pri Slovencih je bil verjetno najuspešnejši Slovenec doslej.
Bil je tudi začetnik industrijske revolucije pri nas. V fužinarstvo je vpeljal številne novosti, kar pa ni moglo ustaviti zatona njegovih fužin. Bogatejša železova ruda npr. na Švedskem je omogočila mnogo cenejšo proizvodnjo železa in jekla, vsled česar Zoisovi izdelki niso bili več konkurenčni na trgu. Postopoma je prodajal svojo lastnino, a pri tem pazil, da ne bi izgubil najdragocenejšega: okoli 5000 primerkov obsegajoče mednarodno znane mineraloške zbirke in knjižnice z okoli 4000 enotami. Ti dve zbirki je na koncu namenil slovenski javnosti.
Podobno kot njegov brat Karel v botaniki (Zoisova zvončnica), je Žiga užival ugled enega vodilnih mednarodnih strokovnjakov v mineralogiji. Po njem se imenuje tudi silikatna rudnina s Svinjske planine zoizit. Napisal je eno prvih razprav o človeški ribici, prispeval je tudi več izumov (npr. puhalnik za plavže), bil pobudnik poskusa z modelom toplogrednega balona, leta 1778 je financiral pionirsko odpravo na Triglav itd. Že leta 1780 je med potovanjem po Evropi zbolel za protinom in od leta 1793 naprej je bil priklenjen na invalidski voziček, za katerega je sam naredil načrte.
Iz stanovanja res ni mogel več, je pa še vedno lahko pisal in še vedno so ga obiskovale pomembne osebnosti. Pri njem so se krajši ali daljši čas zadrževali svetovno znani angleški kemik in prijatelj slovenske dežele Humphry Davy, papež Pij VI., cesar Jožef II., med francosko zasedbo so pri njem stanovali visoki francoski predstavniki, na posvete k njemu je prišel tudi minister Metternich.