Doma Izleti Etno kmetije Obnovljena pristava in viničarska koča

Obnovljena pristava in viničarska koča

Panoramski pogled na Oplotnico s cerkvijo sv. Janeza Krstnika v ozadju

Tokrat se bomo v naši rubriki Slovenske domačije ozrli na specifični tip domačije, ki je bil v Sloveniji zelo razširjen na Štajerskem. V mislih imamo domove, ali bolje rečeno koče, tistega sloja prebivalstva, ki se ga je oprijelo ime viničarji.

Kdo so bili viničarji?

Lepo vzdrževana Brglezova hiša z znamenitim zvoncem na strahi

Izvor viničarjev kot posebnega socialnega sloja prebivalstva na slovenskem podeželju v zgodovini ni jasen. Ta zelo nepriviligiran sloj se je najprej pojavil v nemško govorečih deželah in tudi na delu Štajerske že v 13. stoletju, ko so meščani in včasih tudi plemiči naseljevali prosto delovno silo po vinskih goricah.
Na novo se je viničarstvo razmahnilo nekaj stoletij kasneje, ko so lastniki vinogradov, ki so se zaradi slabih gospodarskih razmer znašli v težavah, svoje vinograde prodali meščanom, le-ti pa so viničarjem dovolili, da so kot plačilo za obdelovanje vinogradov še naprej prebivali v svojih viničarskih kočah.
Leta 1886 je bil za Štajersko uzakonjen tudi nov viničarski red, ki je viničarjem zagotavljal stalnost delovnega razmerja, dobili pa so tudi nekaj pravic, kot je pravica do združevanja v strokovnih društvih za zaščito ekonomskih in drugih interesov. Navzlic temu je premoženjski položaj viničarjev še naprej ostajal zelo slab vse do odprave viničarskih razmerij z agrarno reformo leta 1945.
Na primeru dveh nekdanjih viničarskih hiš oziroma koč, ki smo jih obiskali v kraju Brezje pri Oplotnici želimo pokazati, kakšna usoda je te “domačije” doletela po ukinitvi viničarstva.

Oplotnica in Brezje

Klet s hrastovimi sodi in strmimi stopnicami

Pri osnovnih informacijah, ki zadevajo Oplotnico je treba najprej povedati, da je Oplotnica občinsko središče in največji kraj v osrednjem delu podpohorskih goric. Je gručasto naselje mestnega videza, na nadmorski višini 370 metrov in premore okoli 1400 prebivalcev. Oplotnica se prvič omenja že leta 1182, grad pa je iz 17. stoletja.  Razvila se je na stiku južnega dela Pohorja s podpohorskim delom Dravinjskih goric, na obeh straneh potoka Oplotniščice. Dejstvo, da se tu stikata ravninski in gričevnat svet je tudi pogojevalo razvoj kmetijskih panog; na višjih legah so se “naselili” vinogradi, na Oplotniškem polju pa njive, travniki in sadovnjaki. V kraju, iz katerega vodijo ceste na Pohorje je razvita obrt, tu pa je tudi tovarna stavbnega pohištva. Na Oplotniščici, ki večkrat poplavlja, je tudi več manjših hidroelektrarn.
Istočasno z Oplotnico je skoraj nujno omeniti tudi vas Čadram, ki leži nekoliko višje kot Oplotnica in je od nje po številu prebivalcev bistveno manjša. Vlogo veznega člena, ki povezuje oba kraja, opravlja mogočna župnijska cerkev sv. Janeza Krstnika, katere romarsko predhodnico so leta 1918 podrli. Mimo Čadrama je vodila rimska cesta Celeia – Poetovio.

Vas Brezje pri Oplotnici je razloženo naselje v podpohorskem delu Dravinjskih goric. Razprostira se zahodno od Oplotnice, ob severovzhodnem vznožju Brinjeve gore (631 m), kjer se vrstijo cerkve sv. Neže, Matere božje in sv. Martina, mimo katerih vodi tudi takoimenovana Martinova pot od Madžarske do Francije. Predmeti iz bronaste dobe, ki so jih našli na tem prostoru dokazujejo, da je bil ta prostor poseljen že pred naselitvijo Slovanov. Iz novejšega časa so v bližini ostanki Zreškega gradu.

Domačija Brglez

V povsem prenovljeni kuhinji spominja na črno kuhinjo edino še visok velban strop
V celoti ohranjen pomožni objekt pri viničarski koči Lešnik

Domačija Brglez se ponaša z bogato zgodovino in je v kraju Brezje nekaj posebnega. Najprej zato, ker je njen nastanek tesno povezan s Kartuzijo Žiče, potem pa tudi zato, ker je med vsemi viničarijami daleč naokoli doživela najbolj temeljito preobrazbo. Kot pristava žičke kartuzije je zelo verjetno nastala že sredi 18. stoletja in je tudi delila usodo kartuzije. Ko je leta 1782 cesar Jožef II. ukinil kartuzijo Bistra pri Ljubljani in hkrati z njo razpustil tudi Kartuzijo Žice, se seveda tudi pristava ni mogla izogniti posledicam.
Kolikor je sedanjemu lastniku domačije, Brglez Borutu znano, je pristavo kmalu za tem kupil neki notar, od njega pa so jo kupili predniki sedanjega lastnika. Ti so že zgodaj začeli z dozidavo dveh novih prostorov levo od vhoda. Dva najpomembnejša prostora nekdanje stavbe, veža in kuhinja, tudi sedaj tvorita jedro bistveno povečane domačije. Temeljita prenova je doletela tudi ta dva prostora, kar še posebej velja za kuhinjo. Kuhinja je bila nekoč črna z visokim velbanim stropom, pod katerim so dimili (zelhali) meso. Strop je tudi sedaj še velban, le da sedaj ni več črn, ampak bel. V kuhinji je bilo nekoč tudi odprto ognjišče, sedaj je to ognjišče zaprlo, vendar v kuhinji še vedno kurijo krušno peč, s katero ogrevajo dnevni prostor in okna so tudi večja kot so bila nekoč.
Iz veže vodijo zelo strme in ozke stopnice v staro obokano vinsko klet z velikimi hrastovimi sodi za vino. Sedaj se ta klet uporablja kot prostor za degustacijo vina in tudi tla niso več ilovnata, marveč tlakovana z opečnatimi tlakovci. Stara klet je pred nekaj leti dobila konkurenco v novi kleti z visokimi 1000 litrskimi pločevinastimi posodami za vino. Nekaj posebnega in tudi na daleč vidnega in slišnega je še vedno dobro ohranjen in razmeroma velik zvonec na slemenu hiše, s katerim so nekoč klicali delavce h kosilu.
V hlevu sedaj ni več živine, kajti preusmerili so se na vinogradništvo in sadjarstvo, razmišljajo pa tudi o turizmu. V ta namen so v povsem novi stavbi uredili več prostorov za goste, ki pa jih za sedaj še ni. Izletniškega turizma je nekaj, vendar postaja vse manj zanimiv, saj obiskovalci zaradi spremenjenih okoliščin pijejo vedno manj vina, tako da je tudi s prodajo vina vedno več težav. Vino prodajo pod svojo blagovno znamko Brglez Šparovec.
K domačiji spada tudi imeniten in lepo vzdrževan kozolec, ki pa je zaradi preusmeritve na vinogradništvo in sadjarstvo izgubil svojo osnovno funkcijo. Vsi objekti, skupaj z dvema majhnima jezercema, v katerih gojijo krape, dajejo vtis mogočne kmetije (hofa), posebej še zato, ker so lepo vzdrževani.

Viničarska koča Lešnik

Na starih temeljih je zrasla povsem nova zgradba - Viničarija Lešnik

Viničarska koča Lešnik stoji na vzpetini kakšen kilometer zahodno od Oplotnice in je kakšen kilometer zračne linije oddaljena od domačije Lešnik. To domačijo sedaj upravljata zakonca Vratuša, pri čemer že priimek Vratuša pove, da je novi gospodar doma iz Prekmurja. Z ženo Jožico imata tri odraščajoče otroke. V nasprotju s kmetijo Brglez, ki je opustila živinorejo, pri Lešnikovih še naprej vztrajajo pri njej, oziroma pri proizvodnji mleka za trg. Ukvarjajo se tudi z vinogradništvom – v vinogradu imajo okoli 1400 trsov.
Poleg vseh ostalih obveznosti sta zakonca Vratuša uspela staro viničarsko kočo (viničarijo) povsem nadomestiti z novogradnjo, in sicer v istih dimenzijah kot jih je imela stara koča. Edino manjši del kleti je še ostal od prej, vse ostalo je novo. Stara koča je bila deloma lesena deloma zidana, nova pa je zidana. V pritličju sta uredila večji prostor, ki lahko sprejme večje število obiskovalcev, računajoč pri tem na izletniški turizem, ki se je do nastopa krize zelo naglo razvijal. Podstrešni prostori so pripravljeni za nastanitev gostov z vsem potrebnim komfortom.
Nekaj posebnega in organsko povezanega s kočo je ohranjena majhna lesena zgradba, ki je viničarjem služila istočasno kot svinjak, kot manjši hlev za kravo ali kozo, kot shramba za shranjevanje poljskih pridelkov in krme in seveda tudi brez stranišča ni šlo. To je edini objekt, ki je v celoti ohranjen takšen kot je bil.
Ta dva primera dokazujeta, da viničarske koče hitro in v celoti izgubljajo svojo prvotno funkcijo in v mnogih primerih tudi svoj prvotni videz.

Avtor: Tomaž Štefe

Povzeto po reviji Moja Slovenija

Objave iz iste kategorije: