Vsebina:
Ob bistrem potočku je mlin …..
V rubriki Slovenske domačije si bomo tokrat pobliže ogledali poseben, nekdaj v Sloveniji zelo razširjen tip slovenske domačije – mlin. Koliko je bilo nekoč mlinov v Sloveniji najbrž nihče ne ve natančno, ve pa se, da praktično ni bilo potoka ali reke, ob kateri ne bi obratoval eden ali več mlinov. O tem pojejo tudi številne slovenske narodne pesmi. Samo na Muri je bilo pred drugo svetovno vojno menda kar 94 mlinov, medtem ko danes obratujeta samo še dva, v Veržeju in v Ižakovcih.
Že ta številka dokazuje, da se je z mlinarstvom nekoč ukvarjalo veliko ljudi. Za bolj redke je bilo mletje žita glavna oziroma edina dejavnost, kar pomeni, da so se preživljali z mlinarjenjem, za vse druge pas je bilo mletje žita samo dopolnilna dejavnost, saj so v večini primerov posedovali oziroma obdelovali večje ali manjše kmetije. "Zaslužek" od mletja največkrat ni zadoščal za preživljanje številnih družin.
V rubriko Slovenske domačije v bistvu sodijo le mlini, v katerih je mlinarjeva družina, včasih tudi mlinar sam, živela. Po lastnikih so takšni mlini dobili tudi svoje hišno ime, ki se je marsikje ohranilo do današnjih dni. Tudi tedaj, ko mlin dejansko že dolgo časa nič več ne funkcionira kot mlin, ampak kot muzej tehniške kulture, kot kulturna dediščina torej. Takšni so npr. Kroflov mlin v Kozjem, Ferležev mlin v Šibeniku pri Šentjurju, mlin na Trubarjevi domačiji, Robačnekov mlin v Begunjah na Gorenjskem itd.
Robačnekov mlin v Begunjah
Robačnekov mlin v Begunjah na Gorenjskem je zadnji od sedmih mlinov, ki se na Begunjščici oziroma Zgoši omenjajo v Franciscejskem cenilnem operatu. Voda iz Begunjščice je speljana po nekaj sto metrov dolgi raki (lokalno rači) na mlinska kolesa, nekoč pa je poganjala tudi žago v stavbi na nasprotni strani potoka. Kot pravi gospodar domačije so ljudje nekoč znali bolje izkoristiti energijo vode kot danes.
Stavba, v kateri je mlin je po nepreverjenih podatkih stara okoli 600 let in še vedno služi kot bivališče družine Veronike Tomc, ki se po poroki piše Rozman. O starosti objekta priča kar nekaj dejstev. Ob potoku so še dobro vidni veliki obdelani kamniti bloki, iz katerih je grajena hiša. Črna kuhinja, ki z razliko od velike večine črnih kuhinj še vedno funkcionira. V času kolin "obratuje" s polno paro, saj v njej dimijo ne samo domače meso, ampak tudi od sosedov. V kuhinji je ohranjeno kurišče in del ognjišča. Iz kuhinje vodijo zelo strme stopnice v klet z močnimi oboki. Nekoč je bila kuhinja, skozi posebni prehod, povezana s sosednjim prostorom – shrambo. Danes tega prehoda ni več. Še bolj zgovoren dokaz starosti objekta kot črna kuhinja so z lesenimi klini pritrjene talne deske, pravzaprav plohi, v mlinu, v katerega se je nekoč dalo zapeljati tudi z vozom.
Po pripovedovanju mame od sedanje lastnice je bil v preteklosti to grajski mlin, ki je sodil k graščini Katzenstein v Begunjah in ga je po ljudskem izročilu vodila mlinarica. In res so imele kar nekaj generacij nazaj glavno besedo v mlinu ženske, bodisi zato, ker so sinovi pomrli (škrlatinka), bodisi zato, ker je mož padel v prvi svetovni vojni. V mlinu so mleli žito za domačine iz Begunj in okolice.
Nekoč je imel mlin pet mlinskih kamnov, tri mlinska kolesa, osem stop in "šel mašino" – stroj za čiščenje žita. Ob prenovi stanovanjske hiše leta 1963 so odstranili tri mlinske kamne in dve kolesi, tako da sta ostala, poleg stop, dva mlinska kamna in eno mlinsko kolo. Od šesdesetih do konca osemdesetih let dvajsetega stoletja so v mlinu mleli svinjsko obojo – hrano za prašiče, stope pa od časa do časa še vedno poženejo, največkrat pred domačim praznikom "kolinami", od 1. decembra do začetka marca, za phanje ješprenja in kaše. Hrup, ki ga povzročajo stope, kadar se dvigajo in padajo, je za občutljiva ušesa kar premočan. Pri stopah je nekaj posebnega takoimenovani čevelj, to je s kovino obložena konica stope, ki jo je treba večkrat zamenjati, ker se hitro obrabi. Nekaj posebnega je v mlinu zelo stara in lepo ohranjena poslikana skrinja.
Leta 2002 je občina Radovljica ob sodelovanju Zavoda za varstvo kulturne dediščine Kranj Robačnekov mlin obnovila kot primer tehniške dediščine. Pri tem je očitno, da je v hiši – mlinu, v katerem poteka vsakdanje življenje kmečko delavske družine težko vzdrževati takšno raven dostopnosti in zaščite (tehniške) dediščine, kakršno zagotavlja muzejski način varovanja, v najboljšem primeru varovanje v muzeju, ob strokovno usposobljenih kustosih. Na naših kmetijah je še vedno preveč improvizacije in ukvarjanja z najrazličnejšimi dejavnosti kot so poljedelstvo, živinoreja (konji, govedo, prašiči, kokoši, ribe, …). Še vedno so bolj kot tržno samooskrbno naravnane. Hranijo se tudi najrazličnejši predmeti, v skladi s prepričanjem, da čez sedem let vse prav pride.
Begunje na Gorenjskem
Bolj kot po Robačnekovem mlinu so Begunje znane po bratih Avsenik in morda nič manj po tovarni športnega orodja in kasneje smuči, v zadnjem času pa tudi plovil Elan – Skimar. Prav neverjetno je, kako so uspeli nesposobni ali/in pokvarjeni (skorumpirani) menedžerji v navezi s prav takšnimi politiki spraviti nekoč paradno in po celem svetu znano firmo na rob propada. A to je že druga zgodba.
Kot naselje so Begunje okoli 2 km dolgo središčno naselje z gručastim jedrom in premorejo nekaj manj kot 1000 prebivalcev. Ležijo na nadmorski višini 585 m, večinoma na vršaju, ki sta ga izoblikovala karavanška potoka Begunjščica in Blatnica. Dolini Draga in Krpin tukaj prehajata v severovzhodni del Ljubljanske kotline, imenovan Dežela. Mnogo bolj pomembne kot danes so bile nekoč živinoreja, povezana s planinskim pašništvom, gozdarstvo in izraba vodne sile. Begunje so izhodišče za planinske vzpone na Begunjščico, Dobrčo, Vrtačo in Stol.
Kraj se prvič omenja že med letoma 1050 in 1065. V že omenjenem gradu Katzenstein iz 16. stoletja sta psihiatrična bolnišnica in muzej talcev, med vojno pa so Nemci ta grad spremenili v zapore za slovenske domoljube. Župnijska cerkev je posvečena sv. Urhu. V dolini Drage so po Avsenikovi zaslugi postale slavne razvaline gradu Kamna (Lambergov grad iz 12. do 16. stoletja) z renesančnimi in zgodnjebaročnimi prvinami. Manj znane so razvaline Jamskega gradu, ki se sedaj imenuje Hudičev grad. Tu je tudi grobišče talcev.
Zelo markantna in zelo obiskana je cerkev sv. Petra iz leta 1467 na 839 m visoki vzpetini nad Begunjami. Gre za najčistejši primer poznogotske dvoladijske stavbe z dvoransko zasnovo. Freske – poslikana je skoraj celotna notranjščina cerkve – so iz leta okoli 1530 in so delo Jerneja iz Loke. Nekoč je bila to zelo obiskana romarska cerkev.
Povzeto po reviji Moja Slovenija