Vsebina:
V rubriki Slovenske domačije smo doslej obravnavali skoraj izključno domačije na slovenskem podeželju. Izjema je pravzaprav samo Plečnikova hiša v Ljubljani, saj je bila tudi Vodnikova hiša v Šiški za življenja Valentina Vodnika še na podeželju. Tokrat bomo potemtakem šele drugič usmerili našo pozornost na meščansko hišo, ki se od Plečnikove razlikuje predvsem po tem, da je od nje bistveno starejša. Takšna in tudi v širšem slovenskem prostoru poznana hiša je Šivčeva hiša v Radovljici.
Mesto Radovljica
Radovljico v turističnih prospektih največkrat predstavljajo kot srce Dežele, kot se radovljiška dolina tudi imenuje. Razvila se je na ozkem pomolu, na 75 m visoki terasi nad sotočjem Save Bohinjke in Save Dolinke na nadmorski višini 491 m. Pokrajina je ledeniškega izvora, kajti v zadnji ledeni dobi se je tu ustavil ledenik, ki se je s triglavskega pogorja pomikal po dolini Save Bohinjke.
Kot trg se Radovljica prvič omenja že leta 1333, mestne pravice pa je dobila ob koncu 15. stoletja. V mestnem grbu je upodobljen mož, ki v desnici drži kolo, v levici pa maketo mesta. Staro mestno jedro Radovljice je ohranilo svojo v 14. in 15. stoletju izoblikovano tlorisno in prostorsko podobo z dobro vidnimi deli srednjeveških obrambnih naprav in edinim še obstoječim mestnim obrambnim jarkom na Slovenskem. Če omenjenim spomenikom meščanske naselbinske kulture srednjega veka prištejemo še bogastvo poznogotskega in renesančnega stavbarstva, lahko Radovljico uvrstimo med najpomembnejše spomenike historičnega urbanizma v Sloveniji. 
S Čebelarskim muzejem, Šivčevo hišo, Linhartovo razstavo v Mestnem muzeju, Knjižnico Antona Tomaža Linharta, Festivalom stare glasbe in številnimi drugimi prireditvami se je Radovljica uveljavila tudi kot mesto kulture. Radovljica se rada imenuje tudi Linhartovo mesto, kajti tu se je rodil Anton Tomaž Linhart (1756 – 1795), prvi slovenski dramatik, kritični zgodovinopisec, oče slovenskega gledališča, šolski nadzornik in še kaj.
Šivčeva hiša
V zgodovinskem jedru Radovljice že od sredine 16. stoletja stoji imenitna in tudi na zunaj zelo opazna Šivčeva hiša. S svojo bogato zunanjo in notranjo arhitekturno podobo se uvršča med pomembne kulturne spomenike poznogotskega stavbarstva pri nas. Po restavriranju v letih med 1973 in 1976 se je razkrila vsa njena izvirna lepota, najprej in predvsem renesančna zunanjost s poslikavo in šivanimi robovi na vogalih, za tem pa tudi zanimiva in razgibana poznogotska notranjost hiše s stebriščno vežo v pritličju in kuhinjo, kaščo ter predvsem z reprezentativno bivalno sobo v nadstropju. Danes ta soba s svojim izjemnim ambientom služi kot poročna dvorana, medtem ko stebriščna veža služi kot likovna galerija.
Zakaj hiša nosi ime Šivčeva hiša pravzaprav ni znano, saj v njej nikoli ni živela rodbina s tem priimkom. Pač pa se ve, da je hišo zgradila kamnoseška družina Kocjančič, ki se je na Gorenjsko pred več kot 400 leti priselila iz Primorske. Potomci te družine še danes živijo na Gorenjskem. Iz kamna (perački tuf) niso samo masivni zidovi, marveč prav vse v hiši. Tako kot druge hiše v zgodovinskem jedru Radovljice tudi Šivčeva hiša sramežljivo skriva svojo dejansko velikost. Na ozkih, dolgih parcelah je bilo namreč mogoče graditi le zelo podolgovate hiše, nekatere pa so kasneje še podaljševali. Nekaj prostora je bilo seveda treba nameniti tudi prehodom med hišami.
V več kot 400 letih je v Šivčevi hiši krajši ali daljši čas prebivalo več bolj ali manj znanih rodbin. Katere rodbine so to bile in koliko časa so v njej živele se natančno ve samo za rodbine od 1700 naprej. O tem je etnologinja in geografinja Nadja Gartner Lenac napisala tudi posebno študijo. Pri tem pa ne gre pozabiti, da v veliki hiši niso živeli samo lastniki, ampak tudi druge osebe, bodisi same ali z družino (učitelji, pomočniki, služabniki).
Podrobnejši opis hiše oziroma muzeja
Visoka in velika stebriščna veža je služila kot obrtna delavnica in skladišče, včasih pa tudi kot trgovina. Kot rečeno, je danes povsem spremenila svojo prvotno funkcijo, kajti spremenjena je v razstavni prostor, oziroma likovno galerijo. V galeriji gostijo največ domače umetnike in vsaj enkrat na leto pripravijo tudi razstavo ilustracij. Šivčeva hiša je namreč edini muzej v Sloveniji, ki se ponaša s stalno zbirko knjižnih ilustracij.
Poročna soba
Kamnite stopnice iz galerije v nadstropje so po rekonstrukciji oblečene v les. Po stopnicah pride obiskovalec najprej v razmeroma veliko zgornjo vežo z zanimivo kamnito ograjo s stebriči vrhu stopnic. V nadstropju in sploh v hiši je bila nekoč in je tudi še danes daleč najimenitnejša razmeroma velika reprezentativna bivalna soba. V tej sobi se je odvijalo bogato družabno življenje, služila pa je tudi kot spalnica. Od opreme v tej sobi je edino profiliran strop ostal takšen kot je bil nekoč, vse ostalo je novejšega datuma, ali/in je prinešeno od drugod. V prvi vrsti to velja za v les oblečene stene in še bolj za imenitno mizo z intarzijo radovljiškega grba. Ta miza ni originalna in je imitacija mize iz gradu Krumperk. Pozlačeno okrasje na steni in svečnik je sposojeno iz Gorenjskega muzeja v Kranju.
Na steni je tudi portret dobrotnice Josipine Hočevarjeve (1824 – 1911), katere mož je bil znan radovljiški podjetnik in mecen. Umrla in pokopana je v Krškem. Mimogrede naj omenimo, da je Josipina Hočevarjeva v Sloveniji edina ženska ki ima svoj spomenik, in sicer nedaleč od Šivčeve hiše. Spomenik je delo Vurnikove kamnoseške delavnice iz leta 1908.
Majhna okna na Linhartov trg so nekaj posebnega zato, ker je steklo v njih ročno izdelano. Peči, ki so jo kurili iz kuhinje, danes v sobi ni več. Kot rečeno, ta soba danes služi kot poročna dvorana ne samo za pare iz domače občine, ampak za vse, ki jim je Šivčeva hiša všeč.
Ostali prostori
Kuhinja je po eni od prenov razdeljena, zgolj provizorično, na dva dela, na temnejši in na svetlejši del, medtem ko je bila nekoč vsa črna. Danes je kot črno kuhinjo mogoče označiti samo temnejši del. Vhod v shrambo je gotski po izgledu, železna vrata pa sedaj nič več ne služijo svojemu namenu, saj so uredili nov vhod v ta prostor. Iz kuhinje preko veže pride obiskovalec skozi železna vrata (zaradi ognja) na lesen gank. Po nekaj stopnicah navzdol je vhod v kaščo z dvema velikima skrinjama za žito, po stopnicah navzgor pa pridemo v lepo preurejene podstrešne prostore, ki danes funkcionirajo kot delavnica za mlade nadebudne šolske in druge skupine. V podstrešnem prostoru nad nekdanjim skednjem je na ogled stalna zbirka knjižnih ilustracij, z mnogimi uglednimi avtorji te slikarske zvrsti.
Streha hiše je danes obrnjena pravokotno na trg, medtem ko je bila nekoč vzporedna z njim. Freska na pročelju hiše prikazuje usmiljenega samarijana.
Do leta 1973 je bila Šivčeva hiša v privatni lasti, nakar jo je odkupila občina Radovljica in jo z odlokom zaščitila kot spomenik lokalnega pomena. Po obnovi, ki je trajala tri leta je od leta 1976 naprej odprta za javnost.
Povzeto po reviji Moja Slovenija