Zahvaljujoč srečnemu naključju se Dolenjska in z njo vsa Slovenija danes lahko ponaša še z enim, po obsegu sicer majhnim, a zelo simpatičnem muzejem na prostem pri kartuziji Pleterje pod Gorjanci. V začetku 90. let so se namreč ujeli interesi kartuzije, ki je želela del svoje dodatne ponudbe (predvsem informacijsko prodajno službo) prestaviti izven samostanskih zidov in interesi novomeškega zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine, ki je želel ohraniti nekaj stavb, zapisanih propadu. Medtem ko je na zavodu zorel idejni načrt muzeja na prostem je samostan Pleterje kupil Kegljevičevo hišo v vasi Ostrog, ki je bila zaradi svojih karakteristik ovrednotena kot kulturni spomenik. 
Na lokacijo muzeja je bila prestavljena jeseni leta 1990, vsa dela na njej pa so bila zaključena šele naslednjo pomlad. V tlorisu pravokotna, pritlična in neometana Kegljevičeva hiša je sestavljena iz žaganih in tesanih hrastovih brun. Streha je dvokapna, s tem da je sleme na obeh koncih zaključeno s čopom. Razporeditev prostorov v notranjosti hiše je bolj ali manj klasična. V veži s črno kuhinjo kot osrednjim prostorom sta zidana samo krušna peč in del zidu. V njej je tudi velik pleten obok ("šija"), ki lovi dim. Iz veže je možen dostop v vse ostale prostore v hiši. Največji prostor je "hiša", z letnico 1833 nad vhodom. V njej je v celoti ohranjena in obnovljena krušna peč in tudi vsi predmeti v hiši so avtentični iz domačega šentjernejskega okolja. To velja tudi za pohištvo, opremo in orodje zunaj hiše. Zraven "hiše" je majhna kamra. Na nasprotni strani veže je še ena mala soba in klet, v kateri so tla iz zbite gline.
Pri postavljanju hiše je bilo treba skoraj vsa okna v celoti zamenjati in prav tako staro neustrezno cementno kritino s slamo. Hiša, ki sedaj služi muzejski in izobraževalni dejavnosti je zaščitena kot etnološki spomenik.
Naslednje leto (1992) so skupaj s kartuzijo odkupili in na lokacijo muzeja prestavili še Baničevo hišo iz Mihovega 16. V nekdanji velikosti obnovljena hiša sedaj funkcionira kot sprejemna stavba. Njena posebnost je nadkrit prostor, ki je tudi namenjen sprejemu obiskovalcev. V tem prostoru stoji tudi lončarsko vreteno, na katerem izdelujejo lončene izdelke. Pravokotna hiša je v celoti lesena in sestavljena iz bukovih brun. Lesena okna je bilo treba tudi pri tej hiši zamenjati, dobila pa je tudi prejšno slamnato kritino. Preurejena notranjost sedaj služi sprejemu obiskovalcev in predstavitvi domačih obrti, razširjenih v tem delu Dolenjske, predvsem lončarstva in pletarstva.
Za tema dvema domačijama je bil na lokacijo muzeja leta 1996 postavljen še kozolec, toplar iz Ločne v Novem mestu. Kozolec na dva okna je postavljen tako, da je z gankom in stopnicami obrnjen na dvoriščno stran. Tudi kozolec je doletela temeljita prenova, predvsem je bilo treba salonitne plošče zamenjati s slamnato kritino. Enaka sprememba je doletela tudi lesene svinjake, ki so naslednje leto "prišli" na lokacijo muzeja iz vasi Javorovica. Istega leta, torej leta 1997 je muzej dobil še sanitarije, ki so na zunaj videti kot stranišče "na štr bunk".
Z muzejem upravlja upravnik, ki je v pogodbenem razmerju tako s kartuzijo Pleterje, kakor tudi z novomeškim zavodom. Pri tem pa mu ne eden ne drugi ne zagotavlja redne mesečne plače – deluje kot privatnik, oziroma kot samostojni podjetnik v kulturi. Žal pa prihodki od vstopnine in prodaje izdelkov domače obrti ne zadoščajo za spodobno življenje upravnika; deloma tudi zato ne, ker se domačini iz Šentjerneja in okoliških krajev ne morejo sprijazniti s plačevanjem vstopnine.
Iz dneva v dan akutnejša postaja tudi problematika vzdrževanja objektov, saj so s tem povezani veliki stroški. V tem trenutku je najbolj kritična dotrajana streha na kozolcu. Prošnje za pomoč, poslane na več naslovov, so naletela na gluha ušesa. Namesto pomoči so pošiljatelja preusmerili na cerkev, češ, da objekti stojijo na cerkveni zemlji. Nekaj prihodka oziroma zaslužka prinašajo, kakor se čudno sliši, le šolske skupine, ki se jih največ zvrsti v maju in juniju. Ogled muzeja v povprečju traja tri ure in naenkrat si ga lahko ogleda le ena šola. Ogled vključuje tudi demonstracijo izdelave lončarskih izdelkov, peko kruha itd. Že samo to dejstvo govori za to, da bi bilo na vsak način treba najti sredstva za vzdrževanje objektov, za informacijsko dejavnost, za mentorje itd.
Največ obiskovalcev si želi muzej ogledati ob sobotah in nedeljah in prav zato se upravnik ukvarja z mislijo, da bi bil muzej odprt samo ob vikendih. Ob tem je na dlani, da bi vsekakor moral prevladati širši interes, posebej tudi zato, ker Slovenija nima reprezentativnega nacionalnega muzeja na prostem in posebej tudi zaradi predsedovanja Slovenije Evropski uniji v prvi polovici leta 2008. Zelo slab vtis bodo dobili obiskovalci iz Evrope, ko bodo videli, kako mačehovsko ravnamo z našo dediščino. Pri tem ne gre pozabiti, da dveh tako imenitnih zanimivosti kot sta kartuzija Pleterje in muzej na prostem, takorekoč na isti lokaciji, po Evropi ni veliko najti.
Povzeto po reviji Moja Slovenija