V rubriki Slovenske domačije se tokrat prvič srečujemo z muzejem, pri čemer že iz naziva rubrike izhaja, da le-ta ni namenjena predstavljanju muzejev. Zato je treba že takoj uvodoma povedati, da gre pri muzeju, ki ga želimo tokrat predstaviti pravzaprav za domačijo, v kateri se je dolgo časa odvijala tudi čevljarska obrt. Po opustitvi te dejavnosti so jo "prekvalificirali" v muzej. Občina Turnišče je želela na ta način ohraniti spomin na nekoč zelo razširjeno obrt v kraju in njegovi okolici. Opravka imamo torej s stanovanjsko hišo, ki je, podobno kot v primerih številnih mlinov, istočasno funkcionirala kot delavnica za čevljarsko obrt.
200 let stara zidana hiša, v kateri je sedaj informacijski center.
Bela krajina je eden od tistih predelov Slovenije, v katerega samozaverovan osrednji Slovenec, kot pravi Boris Pahor, zaide samo tedaj, kadar ima tam res kakšen nujen opravek. In ker z našo rubriko Slovenske domačije doslej še nismo obiskali Bele krajine, je seveda nujno, da tudi to belo liso čimprej pobarvamo. Bela krajina bo navzlic temu še naprej bela, saj je belih brez, ki so pokrajini dale ime še vedno veliko. S turističnega zornega kota se Bela krajina predstavlja kot razvito podeželje, prepleteno z vinogradi in steljniki v objemu mogočnih belih brez in čiste reke Kolpe.
Vseh 17 naselji, kolikor jih šteje občina Destrnik je pred osamosvojitvijo spadalo k občini Ptuj, ki je tu mejila na občino Lenart. Občina Destrnik je dobila ime po kraju, ki sploh ni največji v občini, res pa se ponaša s središčno pozicijo na teritoriju občine. Površina občine znaša 34,4 km2, število prebivalcev pa se približuje številki 2700. Za večino naselij v občini velja, da so to razložena naselja v jugozahodnem delu Slovenskih goric. Razporejena so po razvejanih slemenih zahodno od ceste Ptuj - Lenart in severno nad dokaj široko dolino potokaRogoznica. Na prisojnih pobočjih in temenih prevladujejo vinogradi in sadovnjaki, na spodnjih delih pobočij travniki in njive, na osojah pa gozdovi.
V naši rubriki Slovenske domačije doslej še nismo predstavili nobene obnovljene in za javnost odprte domačije na slovenskem Koroškem. Zato je bil že skrajni čas, da "pokrijemo" tudi to belo liso. Ob iskanju primerne in našim kriterijem ustrezne domačije pa se je pokazalo, da Koroška razen domačije pisatelja Prežihovega Voranca v Kotljah, pravzaprav ne premore takšnih domačij, kar pa ne pomeni, da ne premore mnogo domačij, ki so zaradi same starosti ali/in ohranjenosti še kako vredne ogleda, tako z arhitekturnega, kakor tudi iz etnološkega zornega kota. Velika večina teh domačij je namreč še vedno živa, kar pomeni, da družinam še vedno služijo kot stalna bivališča. To velja npr. za zelo znani Dvornikovo in Janeževo domačijo na Strojni in seveda tudi za Končnikovo domačijo v dolini Tople. Res je tudi, da je veliko tudi opuščenih hiš, skednjev in drugih objektov, ki pa na prave obnovitvene posege še čakajo. Taka je npr. zelo stara in še vedno na pol obljudena (o tem pričajo rože na balkonu) stara hiša tik ob cerkvi sv. Danijela v Šentanelu. Nujno je potrebna temeljite prenove.
Matjaževa domačija s skednjem v ozadju, garteljcem in križem ob cesti
Sredi dolenjskih gričev v majhni vasici Paha blizu dobro znanega Otočca je majhno kmečko hišo v zadnjih nekaj letih doletela temeljita prenova. Potem, ko je umrla zadnja lastnica hiše (Bučarjeva), ki je zadnjih 30 let živela v hiši, je hiša začela propadati. Tako kot mnoge druge je bila tudi ta zapisana propadu, dokler sorodnik Matjaž Pavlin iz sosednje hiše ni prišel do spoznanja, da bi bila pravzaprav velika škoda, če bi hiša propadla. Spoznal je tudi, da mu obnovljena hiša kar sama od sebe ne bo povrnila velikih stroškov, povezanih z obnovo, v kolikor se v hiši ne bo tudi kaj zanimivega dogajalo.
O mlinih na Muri je bilo nekaj malega rečeno že v prejšnji številki naše revije, in sicer v prispevku z naslovom Ob bistrem potoku je mlin, v katerem smo predstavili Robačnekov mlin v Begunjah na Gorenjskem. Tokrat se s temo o mlinih vračamo k reki Muri, saj bi bilo res narobe, če pri tej temi ne bi nekaj več povedali o mlinih na Muri. Omenjeno je že bilo, da je pred drugo svetovno vojno na slovenskem delu Mure "ropotalo" kar 94 mlinov in še nekaj desetletij nazaj je delovalo več kot 40 plavajočih mlinov, ki so energijo za mletje pridobivali iz reke in jo preko vodnih koles prenašali na mlevne dele mlina. Do današnjega dne se je število mlinov na Muri skrčilo na dva mlina, na Babičev mlin v Veržeju in na plavajoči mlin v Ižakovcih. Verjetno pa ne bo nič narobe, če pred tem na kratko predstavimo samo reko Muro in deželo, ki je po tej reki dobila ime Pomurje.
Obnovljena Robačnekova domačija z mlinom kot tehniško dediščino
V rubriki Slovenske domačije si bomo tokrat pobliže ogledali poseben, nekdaj v Sloveniji zelo razširjen tip slovenske domačije – mlin. Koliko je bilo nekoč mlinov v Sloveniji najbrž nihče ne ve natančno, ve pa se, da praktično ni bilo potoka ali reke, ob kateri ne bi obratoval eden ali več mlinov. O tem pojejo tudi številne slovenske narodne pesmi. Samo na Muri je bilo pred drugo svetovno vojno menda kar 94 mlinov, medtem ko danes obratujeta samo še dva, v Veržeju in v Ižakovcih.
TELE hiša v vasi Kobilje, ki jo mnogi označujejo kot arhitekturni biser
Verjetno le malo Slovencev ve, kje je vas Kobilje. Velika večina bi se strinjala s tem, da je to nekje v Sloveniji, saj nam to pove že ime kraja. Kobilje pa ni samo ime kraja, marveč je hkrati tudi ime občine. A zdi se, da si povprečni Slovenec tudi s tem podatkom ne bi mogel kaj dosti pomagati, kajti le malo Slovencev ve za vseh 210 občin. Občina Kobilje leži na skrajnem severovzhodu Prekmurja, na eni strani jo obdajata občini Dobrovnik in Moravske Toplice, na drugi pa Republika Madžarska. Gre za majhno, slabih 20 km2 veliko občino, ki tudi po številu prebivalcev ne dosega niti številke 600.
Panoramski pogled na Oplotnico s cerkvijo sv. Janeza Krstnika v ozadju
Tokrat se bomo v naši rubriki Slovenske domačije ozrli na specifični tip domačije, ki je bil v Sloveniji zelo razširjen na Štajerskem. V mislih imamo domove, ali bolje rečeno koče, tistega sloja prebivalstva, ki se ga je oprijelo ime viničarji.
Kdo so bili viničarji?
Izvor viničarjev kot posebnega socialnega sloja prebivalstva na slovenskem podeželju v zgodovini ni jasen. Ta zelo nepriviligiran sloj se je najprej pojavil v nemško govorečih deželah in tudi na delu Štajerske že v 13. stoletju, ko so meščani in včasih tudi plemiči naseljevali prosto delovno silo po vinskih goricah.
Graščina iz 16. stoletja s Čebelarskim muzejem, Glasbeno šolo in Festivalom stare glasbe;
V rubriki Slovenske domačije smo doslej obravnavali skoraj izključno domačije na slovenskem podeželju. Izjema je pravzaprav samo Plečnikova hiša v Ljubljani, saj je bila tudi Vodnikova hiša v Šiški za življenja Valentina Vodnika še na podeželju. Tokrat bomo potemtakem šele drugič usmerili našo pozornost na meščansko hišo, ki se od Plečnikove razlikuje predvsem po tem, da je od nje bistveno starejša. Takšna in tudi v širšem slovenskem prostoru poznana hiša je Šivčeva hiša v Radovljici.
Slovenske domačije 
