Z rubriko Slovenske domačije se s tokratnim prispevkom znova vračamo v severovzhodni del Slovenije, točneje v Haloze in še točneje v vas Žetale. Tam je dne 4. oktobra 2007 prišlo do otvoritve, tudi za haloške razmere, majhne, vendar slikovite, lepe in arhitekturno dovršene hiške. Obnova hiške je stekla že dve leti pred tem, in sicer ob pomoči evropskih sredstev, kar potrjuje tudi tabla na hiši, na kateri piše, da je sredstva za obnovo prispevala poleg občine in Republike Slovenije tudi EU. Turistično društvo Žetale jo je opremilo s predmeti, ki so jih pridobili na okoliških kmetijah, kar pomeni, da oprema v hiši ni originalna. Originalne so samo žlice, zajemalka, šalice in še nekaj drugih drobnarij.
Del zunanjosti obnovljenega Ščirnovega ograda z razstavnimi prostori in muzejem
Z našo rubriko Slovenske domačije se tokrat odpravljamo v najbolj zahodni del Slovenije, to je v občino Kobarid, z Robidiščem in Breginjem kot najzahodnejšima naseljema v državi. V Sloveniji z 210 občinami se občina Kobarid uvršča med večje slovenske občine, saj meri le nekaj manj kot 200 km2 (193km2), s povprečno nadmorsko višino 843 m. Že ta podatek pove, da gre v tem primeru za gorato pokrajino, na kateri v 32 naseljih živi okoli 4700 prebivalcev. Število prebivalcev se žal že vse od leta 1931 naprej zmanjšuje. Zato še toliko bolj drži tisto, kar je zapisal župan občine na internetu: "čudovita pokrajina Julijskih Alp privablja v naš prostor obiskovalce, ki se želijo umakniti gneči v prenaseljenih krajih in si poiskati miren kotiček za sprehode ali aktivno preživljanje prostega časa z ribolovom, planinskimi vzponi, kolesarjenjem, kajakom, raftingom, jadralnim padalstvom, ali pa zgolj mirno uživati v lepotah narave". Edinstvena lepotica tega prostora je reka Soča, ena najlepših v Evropi.
Maticova etno hiša v vasi Ravni Dol na Dolenjskem;
V Sloveniji je zelo razširjeno prepričanje, da Slovenci nimamo pravega in odgovornega odnosa do naše bogate stavbne in kulturne dediščine. Prepočasi spoznavamo, da bomo brez te dediščine (p)ostali povsem nezanimiv del(ček) globaliziranega sveta, v katerem se bomo z lahkoto povsem izgubili. K sreči se najdejo tudi posamezniki, ki se dobro zavedajo te nevarnosti in ki po svoji osveščenosti daleč presegajo slabo osveščeno slovensko povprečje.
Velika in dobro ohranjena hiša Šturmajce v Gorenji Kanomlji
Bralci naše rubrike Slovenske domačije so verjetno že opazili, da doslej še nismo obiskali, oziroma predstavili nobene domačije na idrijsko – cerkljanskem koncu Slovenije. Zato je bil že skrajni čas, da zapolnimo tudi to belo liso. Glede na to, da je pomlad že tu sva se z ženo odločila za obisk precej odmaknjene in skoraj na višini 700 m nad morjem stoječe domačije z imenom Šturmajce oziroma Šturmovec, kot piše v Atlasu Slovenije. Nemalo presenečena sva ugotovila, da je navzlic pomladi zgornji del makadamske poti še "lepo" zasnežen in zato tudi nevaren za vožnjo. K sreči nama je priskočil na pomoč lastnik domačije, ki je vajen te poti in je naju s svojim vozilom pripeljal do domačije in seveda tudi nazaj. Iz tega je razvidno, da je tudi zgodba o tej domačiji dokaj specifična, tako kot so specifične tudi zgodbe o že predstavljenih domačijah.
V rubriki Slovenske domačije se tokrat prvič srečujemo z muzejem, pri čemer že iz naziva rubrike izhaja, da le-ta ni namenjena predstavljanju muzejev. Zato je treba že takoj uvodoma povedati, da gre pri muzeju, ki ga želimo tokrat predstaviti pravzaprav za domačijo, v kateri se je dolgo časa odvijala tudi čevljarska obrt. Po opustitvi te dejavnosti so jo "prekvalificirali" v muzej. Občina Turnišče je želela na ta način ohraniti spomin na nekoč zelo razširjeno obrt v kraju in njegovi okolici. Opravka imamo torej s stanovanjsko hišo, ki je, podobno kot v primerih številnih mlinov, istočasno funkcionirala kot delavnica za čevljarsko obrt.
200 let stara zidana hiša, v kateri je sedaj informacijski center.
Bela krajina je eden od tistih predelov Slovenije, v katerega samozaverovan osrednji Slovenec, kot pravi Boris Pahor, zaide samo tedaj, kadar ima tam res kakšen nujen opravek. In ker z našo rubriko Slovenske domačije doslej še nismo obiskali Bele krajine, je seveda nujno, da tudi to belo liso čimprej pobarvamo. Bela krajina bo navzlic temu še naprej bela, saj je belih brez, ki so pokrajini dale ime še vedno veliko. S turističnega zornega kota se Bela krajina predstavlja kot razvito podeželje, prepleteno z vinogradi in steljniki v objemu mogočnih belih brez in čiste reke Kolpe.
Vseh 17 naselji, kolikor jih šteje občina Destrnik je pred osamosvojitvijo spadalo k občini Ptuj, ki je tu mejila na občino Lenart. Občina Destrnik je dobila ime po kraju, ki sploh ni največji v občini, res pa se ponaša s središčno pozicijo na teritoriju občine. Površina občine znaša 34,4 km2, število prebivalcev pa se približuje številki 2700. Za večino naselij v občini velja, da so to razložena naselja v jugozahodnem delu Slovenskih goric. Razporejena so po razvejanih slemenih zahodno od ceste Ptuj - Lenart in severno nad dokaj široko dolino potokaRogoznica. Na prisojnih pobočjih in temenih prevladujejo vinogradi in sadovnjaki, na spodnjih delih pobočij travniki in njive, na osojah pa gozdovi.
V naši rubriki Slovenske domačije doslej še nismo predstavili nobene obnovljene in za javnost odprte domačije na slovenskem Koroškem. Zato je bil že skrajni čas, da "pokrijemo" tudi to belo liso. Ob iskanju primerne in našim kriterijem ustrezne domačije pa se je pokazalo, da Koroška razen domačije pisatelja Prežihovega Voranca v Kotljah, pravzaprav ne premore takšnih domačij, kar pa ne pomeni, da ne premore mnogo domačij, ki so zaradi same starosti ali/in ohranjenosti še kako vredne ogleda, tako z arhitekturnega, kakor tudi iz etnološkega zornega kota. Velika večina teh domačij je namreč še vedno živa, kar pomeni, da družinam še vedno služijo kot stalna bivališča. To velja npr. za zelo znani Dvornikovo in Janeževo domačijo na Strojni in seveda tudi za Končnikovo domačijo v dolini Tople. Res je tudi, da je veliko tudi opuščenih hiš, skednjev in drugih objektov, ki pa na prave obnovitvene posege še čakajo. Taka je npr. zelo stara in še vedno na pol obljudena (o tem pričajo rože na balkonu) stara hiša tik ob cerkvi sv. Danijela v Šentanelu. Nujno je potrebna temeljite prenove.
Matjaževa domačija s skednjem v ozadju, garteljcem in križem ob cesti
Sredi dolenjskih gričev v majhni vasici Paha blizu dobro znanega Otočca je majhno kmečko hišo v zadnjih nekaj letih doletela temeljita prenova. Potem, ko je umrla zadnja lastnica hiše (Bučarjeva), ki je zadnjih 30 let živela v hiši, je hiša začela propadati. Tako kot mnoge druge je bila tudi ta zapisana propadu, dokler sorodnik Matjaž Pavlin iz sosednje hiše ni prišel do spoznanja, da bi bila pravzaprav velika škoda, če bi hiša propadla. Spoznal je tudi, da mu obnovljena hiša kar sama od sebe ne bo povrnila velikih stroškov, povezanih z obnovo, v kolikor se v hiši ne bo tudi kaj zanimivega dogajalo.
Slovenske domačije 
