O mlinih na Muri je bilo nekaj malega rečeno že v prejšnji številki naše revije, in sicer v prispevku z naslovom Ob bistrem potoku je mlin, v katerem smo predstavili Robačnekov mlin v Begunjah na Gorenjskem. Tokrat se s temo o mlinih vračamo k reki Muri, saj bi bilo res narobe, če pri tej temi ne bi nekaj več povedali o mlinih na Muri. Omenjeno je že bilo, da je pred drugo svetovno vojno na slovenskem delu Mure "ropotalo" kar 94 mlinov in še nekaj desetletij nazaj je delovalo več kot 40 plavajočih mlinov, ki so energijo za mletje pridobivali iz reke in jo preko vodnih koles prenašali na mlevne dele mlina. Do današnjega dne se je število mlinov na Muri skrčilo na dva mlina, na Babičev mlin v Veržeju in na plavajoči mlin v Ižakovcih. Verjetno pa ne bo nič narobe, če pred tem na kratko predstavimo samo reko Muro in deželo, ki je po tej reki dobila ime Pomurje.
Obnovljena Robačnekova domačija z mlinom kot tehniško dediščino
V rubriki Slovenske domačije si bomo tokrat pobliže ogledali poseben, nekdaj v Sloveniji zelo razširjen tip slovenske domačije – mlin. Koliko je bilo nekoč mlinov v Sloveniji najbrž nihče ne ve natančno, ve pa se, da praktično ni bilo potoka ali reke, ob kateri ne bi obratoval eden ali več mlinov. O tem pojejo tudi številne slovenske narodne pesmi. Samo na Muri je bilo pred drugo svetovno vojno menda kar 94 mlinov, medtem ko danes obratujeta samo še dva, v Veržeju in v Ižakovcih.
TELE hiša v vasi Kobilje, ki jo mnogi označujejo kot arhitekturni biser
Verjetno le malo Slovencev ve, kje je vas Kobilje. Velika večina bi se strinjala s tem, da je to nekje v Sloveniji, saj nam to pove že ime kraja. Kobilje pa ni samo ime kraja, marveč je hkrati tudi ime občine. A zdi se, da si povprečni Slovenec tudi s tem podatkom ne bi mogel kaj dosti pomagati, kajti le malo Slovencev ve za vseh 210 občin. Občina Kobilje leži na skrajnem severovzhodu Prekmurja, na eni strani jo obdajata občini Dobrovnik in Moravske Toplice, na drugi pa Republika Madžarska. Gre za majhno, slabih 20 km2 veliko občino, ki tudi po številu prebivalcev ne dosega niti številke 600.
Panoramski pogled na Oplotnico s cerkvijo sv. Janeza Krstnika v ozadju
Tokrat se bomo v naši rubriki Slovenske domačije ozrli na specifični tip domačije, ki je bil v Sloveniji zelo razširjen na Štajerskem. V mislih imamo domove, ali bolje rečeno koče, tistega sloja prebivalstva, ki se ga je oprijelo ime viničarji.
Kdo so bili viničarji?
Izvor viničarjev kot posebnega socialnega sloja prebivalstva na slovenskem podeželju v zgodovini ni jasen. Ta zelo nepriviligiran sloj se je najprej pojavil v nemško govorečih deželah in tudi na delu Štajerske že v 13. stoletju, ko so meščani in včasih tudi plemiči naseljevali prosto delovno silo po vinskih goricah.
Graščina iz 16. stoletja s Čebelarskim muzejem, Glasbeno šolo in Festivalom stare glasbe;
V rubriki Slovenske domačije smo doslej obravnavali skoraj izključno domačije na slovenskem podeželju. Izjema je pravzaprav samo Plečnikova hiša v Ljubljani, saj je bila tudi Vodnikova hiša v Šiški za življenja Valentina Vodnika še na podeželju. Tokrat bomo potemtakem šele drugič usmerili našo pozornost na meščansko hišo, ki se od Plečnikove razlikuje predvsem po tem, da je od nje bistveno starejša. Takšna in tudi v širšem slovenskem prostoru poznana hiša je Šivčeva hiša v Radovljici.
Zračni posnetek vasi Pišece s Pleteršnikovo domačijo v skrajnem levem kotu zgoraj
Pišece
Pišece so v jedru gručasta vas v severnem delu Bizeljskega. Razprostirajo se na južnem prisojnem vznožju gozdnate Orlice (Veliki Špiček 686 m). Po gričih v okolici domačini gojijo vinsko trto, zelo razvito pa je tudi sadjarstvo. Po okoliških gričih so raztreseni zaselki Čereje, Prekože, Orehovec in Plištajn. Strma pobočja Orlice so poraščena z listnatim gozdom, ki domačinom daje dodaten zaslužek. Največ ljudi je zaposlenih v Brežicah in Krškem.
Kozjanska domačija Repuš 13 je okoli 200 let stara in je ohranjena takšna kot je bila
Na smerokazu ob cesti, na zgibanki, na vseh spominkih in celo na posebni seriji poštnih znamk piše Kozjanska domačija, torej v ednini. V bistvu pa bi moralo stati v dvojini, torej Kozjanski domačiji. Gre namreč za dve hiši, ki sta funkcionalno in predvsem lastniško neločljivo povezani med seboj. Funkcionalno sta najprej povezani s tem, da imata skupno parkirišče. Z lepo urejenega in tlakovanega parkirišča je skoraj enako daleč do ene in do druge hiše, čeprav je prva v vasi Repuš in druga v vasi Ravno. Med seboj sta oddaljeni manj kot sto metrov. Pri tem je zanimivo to, da ena in druga nosita hišno številko 13.
V rubriki Slovenske domačije tokrat predstavljamo poseben tip domačije, ki je bil v Sloveniji nekoč in je tudi še danes zelo pogost, skoraj tako kot so pogoste farne in podružnične cerkve. Z etnološkega zornega kota je še posebno zanimiva mežnarija v majhni vasi Malahorne pri Oplotnici pod Pohorjem. Nad vhodnimi vrati v mežnarijo je sicer na tablici naslov Bezina 48, kar pa je zgolj posledica dejstva, da je bila cesta iz spodnje strani mežnarije prestavljena na zgornjo stran.
Med hišami oziroma domačijami velikih Slovencev, ki so preurejene in vzdrževane kot muzej zavzema pomembno mesto tudi rojstna hiša pisatelja Frana Saleškega Finžgarja v Doslovčah pri Žirovnici na Gorenjskem. Skupaj s skednjem in majhnim kozolcem je vse skupaj videti kot muzej na prostem, hleva kot samostojne stavbe pa ni bilo preprosto zato, ker ni bilo potrebe zanj. Skromen hlev za dve goveji živini so prizidali kar h kleti hiše, saj niso imeli zemlje, ki bi jim dajala dovolj krme za večje število domačih živali.
Pri Rangusovi hiši bomo v pričujočem prispevku ostali pri terminu hiša, kar pomeni, da je ne bomo prekrstili v domačijo, čeprav naša rubrika nosi naslov Slovenske domačije. Tokrat namreč nimamo opravka s celotnim kompletom stavb, ki po navadi sestavljajo slovensko domačijo. Res je, da poleg hiše tudi v tem primeru (že) stoji svinjak, ni pa še postavljena kašča, katere sestavni deli so zloženi in oštevilčeni in tako pripravljeni za postavitev. Skoraj gotovo pa bodo sčasoma na prostor v bližini hiše postavili tudi kozolec ali še kaj drugega.
Slovenske domačije 
