Ko se odpraviš od doma, se ne moreš izogniti potrebi, da bi se ustavil na svoji poti vsaj enkrat, preden prideš na cilj. Zakon narave je pač tak; tudi če imaš s seboj prav vse, kar potrebuješ, tudi popotne prigrizke, kavo in pijačo, to ni dovolj. Še vedno potrebuješ kraj, kamor gre cesar peš. Kdor se na dolgi poti temu lahko izogne, bo moral pač kmalu obiskati zdravnika.
Žal nekateri seveda ne marajo obcestnih gostilnic in drugih ponudb in svoje naravne potrebe opravljajo kar ob avtu za cesto, kar je res vsaj neokusno, če že ne kaj hujšega! Ko so bili moji fantje še majhni, sem jih glede tega vzgajala na zoprn način. Vedno sem vzkliknila: »Glej, gospod pa lula!« Upala sem, da bo to ostalo v ušesih in da moji sinovi ne bodo uporabljali obcestnega grmovja za svoje hitre potrebe.
Ampak zdajle ne bi rada govorila o kulturni ravni popotnikov, vsem, ki se ne želijo za pol ure ali več ustavljati v gostilnicah na pijači, bi rada povedala za zanimivost s poti proti morju.
V prijazni gostilni v Ribnici (na poti proti Ilirski Bistrici) je že leta in leta za cesto podnevi in ponoči odprto stranišče za popotnike. Čisti prostori, z milom in toaletnim papirjem, z dostopom naravnost s ceste! Kdo plačuje toaletni papir, vodo, milo, elektriko in čistilko za to prijazno obcestno ponudbo, ne vem. Vem pa, da je zamisel čudovita in da bi jo veljalo uporabiti še kje na naših cestah. Kaj mislite?
m