Mir in počitek brez alpinizma v odmaknjeni gorski naravi in med prijaznimi ljudmi? Gotovo boste prijetno presenečeni, če se odpravite po moji novi poti, če seveda ne poznate Pohorja. Šele zdaj, ko sem sama našla zame nove kraje, sem ugotovila, da to pomanjkanje poznavanja Slovenije ni moja posebnost.
Lovrenško jezero na Pohorju
Ta nesrečna lastnost, da vedno hodiš na iste kraje! Tudi mnogi moji znanci počnejo isto. Tudi oni, kadar gredo »v hribe«, težijo na zahod in proti severu naše deželice, torej v podgorje obojih Alp. Tako sem delala vedno tudi jaz, kadar sem iskala gozdove in lahke pohodniške in sprehajalne poti zase, za otroke in za starejše.
Zato je zame zdaj tako osvežilno presenečenje, ko sem končno odkrila »vzhod«. Urico iz Ljubjane po avtocesti, pa se že voziš skozi Hoče proti Hočkemu Pohorju, kjer je prijaznih gostiteljev na izbiro. Pod neštetimi smrekami se skrivajo in odkrivajo hotelčki, penzijoni, turistične kmetije in koče, kjer bo našel vsak kaj zase, mirne sprehode ali pa resno športno rekreacijo, saj je za vse dovolj možnosti. Na kratko: vse počitniške dni za mnogo let bi človek lahko porabil za to, da bi spoznal vsaj malo lepot, ki jih nudi Pohorje. In da bi navezal stike s prijaznimi ljudmi, s katerimi si kar zaželiš postati bolj domač, tako prijetni so. Zaenkrat toliko. Bom pa še šla tja gor in vam bom še kaj povedala o tistih lepih krajih in ljudeh – še bolje pa, da se tja napotite sami!
m