Velika planina v Kamniško – Savinjskih Alpah je največja visokogorska pašna planina na Slovenskem. Na povprečni višini 1550 m nad morjem je okoli 560 ha pašnikov in več kot 100 pastirskih koč, ki so gručasto razporejene po večjem delu planine. Pašne trate so obdane z redkim smrekovim gozdom in ruševjem, za samo površje pašnih trat pa so značilne številne kraške vrtače. S planine je izjemen pogled na gorsko verigo Grintavcev, kar daje planini še poseben čar. Na Veliki planini je tudi več planinskih domov in koč, med njimi tudi Planinski dom Kisovec.
Planino upravlja pašna skupnost, kar pomeni, da je planina skupna (srenjska) z individualnim načinom gospodarjenja. Pastir (pvaninc), ki živi v svoji koči, obdani z leseno ograjo, skrbi za svojo živino in opravlja vsa druga pastirska dela: molze živino, mede maslo, izdeluje kisel (mohant) ali sladek laški sir. Pastirsko izročilo na Veliki planini sega v davnino, saj so našli dve prazgodovinski sekiri in ostanke železnodobne keramike. V zgodovinskih virih se Velika planina prvič omenja v začetku 16. stoletja z imenom gross ross albenn. Ob tem je treba povedati, da je pastirsko izročilo, ki se izraža v mnogih povedkah (divji možje, bele deklice, škrati, čarovnice itd.) in šegah, izjemno bogato.
Najbolj viden zunanji izraz bivalne kulture na Veliki planini je prav gotovo pastirska koča – bajta, ki daje Veliki planini svojski pečat. Nekdanja ovalna bajta je v začetku 30 let prejšnjega stoletja začela spreminjati svoj prvotni videz. Pastirji so ji začeli dodajati stransko lopo in v izbo vstavljati okna, s čemer je nekdanja ovalna bajta začela najprej dobivati apsidalno in nazadnje pravokotno obliko, s tradicionalno delitvijo na bivalni in gospodarski del. Nekoč enoprostorna stavba, katere streho sta v notranjosti nosila dva stebra in slemenska lega med njima je sčasoma postala dvoprostorna stavba, z leseno predelno steno med stebri.
Ena zadnjih še ohranjenih bajt, ki odstira pogled v bivalne razmere tradicionalnega velikoplaninskega pastirja je Preskarjeva bajta. Zato je tudi zaščitena kot spomenik kulturne dediščine. S svojo skodlasto streho brez okna in dimnika, s kamnitimi lopniki, se že na zunaj občutno razlikuje od večjih sosednih, današnjim življenskim navadam prilagojenih koč. Razdeljena je v dvoje prostorov: v njenem jedru je pastirjevo bivališče, okoli njega lopa za živino, vse pa prekriva ovalna skodlasta streha.