Morda v pričakovanju najkrajšega dne vdano ždimo doma. Svinčeno nebo in rezek mraz napovedujeta bližnjo zimo. Ni nujno, da se prepustimo malodušju, izkoristimo prednost poslušanja vremenske napovedi. Vremenarji nam namreč prinašajo na pladnju, kar nekoč ni bilo tako preprosto: dokaj zanesljivo napovedujejo, kakšno bo vreme.
Satelitski posnetki, radarji, mreža med seboj dobro povezanih opazovalnic, zmogljivi računalniki, mnogo znanja in podatkov jim pomaga predvideti tisto, kar je vedno veljalo za nepredvidljivo. Zato zaupajmo, kadar govorijo o nizki oblačnosti. Celo v pozni jeseni se ni težko dvigniti nad oblake. A ne smemo biti nejeverni, ko nam čutila in razum govorijo, da nima smisla riniti v oblačnem dnevu v mraz; preprosto verjeti moramo, da je nad oblaki sonce. Če je naša vera šibka že pri vremenu, kako naj verujemo v večno radost ob teži oblačnosti vsakdanjih težav?
Premagajmo torej lenobo in predsodke in se napotimo nad oblake. Zelo udobna možnost je obisk planine Zajamniki na zahodnem robu Pokljuke. Planota je sicer čisto ob vznožju jugovzhodnega dela triglavskega pogorja, a zaradi obsežnih smrekovih gozdov le redko ugledamo skalne vršace. Drugače je na planinah, kjer je gozd izkrčen zaradi paše. Tu je prostor za obsežne razglede. Od pokljuških planin so gotovo najbolj razgledni Zajamniki, pravi balkon Pokljuke. Prav ta razgled je zadosten razlog, da si za cilj v obdobju, ko ne vemo, ali je še pozna jesen ali že zgodnja zima, izberemo to planino.
Prvi pogled nam pritegne, kot se spodobi za očaka in domovinski simbol, Triglav, ki odkriva svoj značilni južni obraz iznad širokega Tosca. Na levo se vrstijo vrhovi od Mišelj vrha do Debelega vrha in zamejujejo izjemno razgiban svet Fužinarskih planin. Proti jugu in jugovzhodu pa pogled plane čez Bohinjsko jezero in Vogel v nagubane daljave.
Seveda je zanimanja vredna tudi planina. Stanovi so značilno razpotegnjeni v ‘ulico’, na uravnavi v pobočju sledijo obliki površja, na skupnem delu pašnika pa gospodari mogočnejša stavba – sirarna.
Zajamniki pa pripovedujejo tudi zanimivo zgodbo o tem, kako se s spreminjanjem načina življenja spreminja tudi pokrajina – ogledalo resnice načina življenja družbe. Včasih so se Bohinjci preživljali predvsem z živinorejo in sirarstvom. Takrat ni bilo vprašanje, ‘ali se splača’, ampak ker ni bilo boljše možnosti za preživetje, je bilo najbolj pomembno, kako zagotoviti dovolj krme za vso živino. Zato so razvili izjemno premišljen pašno košni sistem s sezonsko pašo na više ležečih planinah. Ker so na njih preživeli kar nekaj časa, so postavili skromne stanove. Namenjeni so bili le za prenočišče in zavetišče v slabem vremenu, sicer pa so večino časa preživeli na prostem. Zato so bili stanovi pritlični, večinoma le z ležiščem in ognjiščem.
V zadnjih desetletjih so se gospodarske in politične razmere bistveno spremenile. Živinoreja se na do potankosti izpopolnjen sonaravni način ne izplača več, saj je na voljo kopica manj napornih možnosti za 
preživetje, število živine je upadlo, prav tako je poniknilo tudi znanje ljudi, od predelave mleka, do drobnih veščin in spretnosti. Vse te spremembe beleži pokrajina, tudi planina Zajamniki. Pašniki se postopoma zaraščajo, najprej v oddaljenejših delih planine. Stanovi so nekaj časa propadali, sedaj pa so lepo obnovljeni, le da v njih ni več pastirjev, ampak letoviščarji. Mnogo jih prihaja iz mest, z željo preživeti prosti čas v naravi. A v nasprotju s pastirji večino časa na planini vendarle preždijo v koči in ne na prostosti, zato so skromni stanovi postali premajhni. Večanje tlorisne površine so preprečevale spomeniškovarstvene omejitve, zato so stanovi dobili nadstropje. Planina je lepo obnovljena, primerjava s starimi fotografijami pa nam pokaže te bistvene spremembe v pokrajini, ogledalu, ki ga ni mogoče ogoljufati.
Dostop:
Z Bleda ali iz Bohinja na Pokljuko, do vojašnice na Rudnem polju na Pokljuki po gozdni cesti do planine Zajamniki ali po stezi iz Zgornjega Podjelja.