Doma Izleti Izleti Razgledni Vogar

Razgledni Vogar

VogarBohinjsko jezero privlači mnogo obiskovalcev, pogled na jezero od cerkvice sv. Janeza je gotovo eden najbolj znanih in fotografiranih obrazov Slovenije. Tokrat si ga bomo ogledali malo drugače, s ptičje perspektive. Ta pogled dobro poznajo jadralni padalci, ki se ob ugodnih razmerah množično vrtinčijo nad največjim slovenskim stalnim jezerom. Če je skok s padalom namenjen izbranim in izkušenim, pa si je laže privoščiti razgled s točke, od koder se padalci poženejo v globino.
Vogar Toda, počasi, najprej je treba priti do razgledišča! Najudobnejši način je, da se zapeljemo po cesti do planine, vendar smo pri tem prikrajšani za izjemno lepo pešpot, ki je bila dolga leta najpomembnejši dostop do planine. Po tej poti so gnali živino na planine, hodili na košnjo, pozimi pa s samotežnimi sanmi spravljali seno v dolino. Pot je končni izid premišljenega iskanja najudobnejše smeri in upoštevanja naravnih danosti – v strmini je treba namreč premagati skoraj 500 metrov vzpona. Široka pot se sicer hitro, a spretno vzpenja čez strmo gozdnato pobočje. Na nekaterih mestih je tlakovana s kamnitimi ‘glavami’, ki so jih ob Vogardolgotrajni uporabi zgladile generacije domačinov. Ob teh pričah pomembnosti poti pa naletimo tudi na predele, kjer hudourne vode trgajo pot, ni pa več tiste prave volje za vzdrževanje, saj uporabni pomen za domačine prevzema naokoli speljana cesta.
Nekdaj je bila v  zimskem času ta pot najprimernejša za prevoz zalog sena v dolino. Seveda s sanmi. Treba pa je bilo znati dobro naložiti sani in jih tudi spretno krmariti po sneženi ali celo poledeneli poti. Ko se je po Vogarcesti prevažalo seno, so še nekaj let prirejali tekmovanja v spustu s samotežnimi sanmi, sedaj pa je v zimah brez snega pot na debelo prekrita z bukovim listjem. Poseben čar, ki pa pri hoji zahteva previdnost, predvsem pri sestopanju.
Napor ob hitrem vzponu naj ne zamegli čarobnosti gozda, ki je v vsakem letnem času drugačen in v vsakem lep. Ko se strmina umiri, smo že na robu in za grmovjem že slutimo širne razglede. Po uhojeni stezici zavijemo na levo in že smo na razglednem vzletišču padalcev. Pod nami sta kot na dlani vzhodni del Bohinjskega jezera in Stara Fužina.
Če nadaljujemo pot, se mimo nekaj stanov med delno še ohranjenimi značilnimi grbinastimi travniki v Vogarkratkem znajdemo pri planinskem domu. Pod njim je skrito še eno razgledišče.
Le komu duša ne zapoje, ko razgrne pogled čez vrhove gora, gozdna in skalna pobočja, jasno nebo, na meglo, ki se podi v nižini? Vendar je ta užitek toliko bolj cenjen, kolikor bolj je pridobljen z naporom. A je pomembna tudi pot. Prav vsak korak, vsak zdrs. Prav vsak je prispeval h končnemu veselju. Morda nam strmina zapira sapo in postavlja zavest o cilju v neskončnost, drseči kamni pa nas navdajajo z nejevoljo. A nerganje le zakrkne naša srca in zastira oči. Tako bodo neopazno zdrsnile mimo nas igrive slike Vogarsvetlobe in senc, neskončne oblike čipkastega ivja, nežni cvetovi, za pomlad pripravljeni popki …
Ali ni tako tudi na poti našega življenja?

Dostop:
Do Ribčevega Laza ob Bohinjskem jezeru, nato do Stare Fužine, tik pred mostom v središču vasi zavijemo ostro na levo v klanec do parkirišča na robu vasi. Po cesti se dvignemo do uravnave, pri znamenju pa nas markacije usmerijo na levo čez pašnik v gozd, kjer se strmo dvignemo do planine Vogar. Eno uro hoje od parkirišča.

Objave iz iste kategorije: