Vsebina:
Podružnična cerkev Matere božje
Na Slovenskem imamo več vrhov, ki so jim pobožni ljudje dali naziv Sveta gora, samo eden med temi pa ima naziv Svete gore. Že ta množinska oblika imena pove, da gre za poseben, v mnogočem izjemen kraj, ki ne potrebuje dodatnih krajevnih oznak: ob Sotli, nad Sv. Petrom in podobno. Svete gore so med najslavnejšimi slovenskimi božjimi potmi. Leže na 521 metrov visokem z listavci poraščenem gorskem vrhu na vzhodni meji Slovenije, tam, kjer se Kozjansko prek mejne reke Sotle že spušča v Hrvaško Zagorje. Davnega leta 1265 so bile prvič omenjene kot “Gora Device Marije pri Kunšperku”, kasneje so jim rekli “Gora naše Ijube Gospe”, prvič pa se zapišejo Svete gore leta 1642. Najbrž je to ime prišlo od petih cerkva, ki so postavljene kot ptice na skalnatem vrhu.
Svete gore so za arheologe, umetnostne zgodovinarje in zgodovinarje pravi raj. To je eno najstarejših bogoslužnih središč na Slovenskem, kjer se po najdbah sodeč, že več kot 2000 let neprekinjeno opravlja bogoslužje. Keltske in rimske najdbe pričajo o predkrščanskih svetiščih in častilcih, poznorimske in zgodnjeslovanske izkopanine, ki se še danes izpod krpic zemlje, ki pokriva skale, ob vsakem deževju prikažejo na plano, pa spričujejo dolgo krščansko bogoslužno tradicijo Svetih gor. Najlepši dokaz za to so stare cerkvice: sv. Jurija z znamenitim in zagonetnim napisom ter reliefom na pročelju, sv. Martina s čudovito romansko-gotsko arhitekturno zgodovino, svetih Fabijana in Boštjana s pisanimi freskami, sv. Bolfenka s izbranimi slikarskimi in stavbnimi deli…
Srce vseh teh malih cerkvic, v prispodobi povedano: koklja, ki ta piščeta zbira okrog sebe, pa je mogočna cerkev, posvečena svetogorski Mariji. Na njenem mestu je prvotno stala manjša cerkev “Naše Ijube Gospe”. Po prestani reformacijski ihti, ki je najbolj prizadela prav božjepotne kraje, so se romarji zopet oklenili Svetih gor. Tako so dotedanje svetišče, ki je bilo v dokaj žalostnem stanju, prenovili in razširili. V letu 1611 ga je posvetil ljubljanski škof Tomaž Hren, saj je to območje (pilštajnska pražupnija) sodilo takrat pod njegovo pastirsko oblast.
Naval romarjev je povzročil, da so se že ob koncu istega stoletja in v začetku naslednjega upravitelji lotili nove zidave. Leta 1693 so pozidali iz rezanega kamna večji prezbiterij in vanj postavili veliki oltar, kakršen je še dandanes. Cerkveni ladji so prizidali dve stranski, nad njima kasneje postavili še galerije, povečali pevski kor, vse pa v temeljih, kjer so naredili kripti, še bolje utrdili. Večino del so dokončali leta 1723 pod župnikom Janezom Gietlerjem, delno pa so prizidovali še kasneje. Sedanje svetišče je dolgo 30 in široko 15 metrov in tvori dvoranski tip cerkve. V ladji so na vsaki strani po trije oltarji, posvečeni najbolj priljubljenim ljudskim zavetnikom. Štiri stranske oltarje in razkošno prižnico, od koder še zdaj pridigajo, so izdelali v delavnici konjiškega mojstra Mihaela Pogačnika okrog leta 1735.
Sredi cerkve je za romarje najdragocenejše, kar ima cerkev, in ta, zaradi katere prihajajo sem gor: podoba svetogorske Marije na prestolu. Umetnostno sicer ne pomeni kaj izrednega, vendar se ljudska pobožnost ni nikoli ravnala po tem, temveč po srcu. Za njim je v prezbiteriju glavni oltar, eden najlepših daleč naokrog. Kar v treh s stebri razdeljenih nadstropjih (52 stebrov), stojijo angeli in priprošnjiki in pri-prošnjice (40 kipov!) romarjev in romaric. Sredi te “onstranske glor’je” je v tronu Brezmadežna z Jezusom v naročju, ob njej pa na posebnih galerijah cel angelski orkester in množice angelskih glavic, da se vam ob štetju vedno zamešajo številke…
Na Svete gore so romarji vselej radi prihajali. Tudi Jožef II. s svojimi reformami in Hirschhofer, bizeljski graščak tistega časa, ki je hudo odiral romarje, nista mogla zaustaviti božjepotništva. Močno je zaživela božja pot v drugi polovici prejšnjega stoletja, ko so vso cerkev prenovili in leta 1872 dali poslikati Tomažu Fantoniju. Posebnost svetogoskih romarjev je ta, da sem prihajajo Hrvatje in Slovenci. To je bila gora, ki je vselej povezovala oba naroda.
Foto: Marjan Smerke
Aktualno
Posodobljeno: november 2026
Cerkev je v Registru nepremične kulturne dediščine vpisana kot »Svete Gore – Cerkev Matere božje« (EŠD 1577), s statusom: spomenik lokalnega pomena. Datacija po registru: 17. stol., 1693, druga četrtina 18. stol.
Register jo opisuje takole: »Triladijska zgodnjebaročna cerkev iz zgodnjega 17. stol. z zvonikom na zahodu in zakristijo na severu. Cerkev s številnimi zlatimi oltarji in poslikavo (T. Fantoni, 1868-71).«
Lega: Cerkev stoji v sredi med kapelami, na robu slemena Svetih Gor, južno nad Bistrico ob Sotli.
V okolici (do 4 km) so v registru kot kulturni spomeniki vpisani tudi: Svete Gore – Arheološko najdišče Svete Gore (približno 0,1 km); Bistrica ob Sotli – Cerkev sv. Petra (približno 1,3 km); Trebče – Gradišče Bukovica (približno 2,0 km).
Za cerkev skrbi Župnija Sv. Peter – Bistrica ob Sotli. Urnik maš se pri takih cerkvah spreminja s cerkvenim letom in letnim časom, zato se pred obiskom splača preveriti oznanila ali poklicati župnijo.
Romarji tradicionalno prihajajo zlasti ob teh priložnostih: Marijini prazniki. Ker se datumi praznovanj vsako leto nekoliko premikajo, je točen spored objavljen v oznanilih župnije.
Kontakt in obisk
Župnija Sv. Peter – Bistrica ob Sotli
Bistrica ob Sotli 7
3256 Bistrica ob Sotli
Telefon: (03) 809 40 42
Dostop: z avtom do vznožja.
Glavni shod: Marijini prazniki.
Kontaktni podatki so iz izvirnega zapisa; pred obiskom jih preverite pri župniji.
