Vsebina:
Župnijska cerkev sv. Eme
Ko je krška (celovška) škofija leta 1987 obhajala jubilej sv. Heme ob 50. obletnici njene razglasitve za svetnico, smo se tudi Slovenci bolj spomnili nanjo. Po koreninah sodi med najbolj naše svetnice. Zgodovinarji si sicer niso čisto na jasnem, ali je bila slovenskega rodu ali ne, prav gotovo pa je znala slovensko, saj je imela njena rodbina velika posestva na Koroškem, spodnjem Štajerskem in Dolenjskem. Njeno življenjeje bilo posejano s preizkušnjami, čeprav je bila plemkinja. Izgubila je moža in otroka, zato se je odločila svoje premoženje zapustiti Cerkvi. V 11. stoletju je ustanovila samostan v Krki na Koroškem in tudi sama vstopila vanj. Ta samostan je že kmalu po njeni smrti (pokopali so jo v kripti tamkajšnje cerkve) služil za materialno osnovo novo ustanovljeni krški škofiji. Ljudje niso pozabili njene dobrodelnosti in so vseskozi radi romali na njen grob. Sredi viharnega 15. stoletja se je že začel proces za razglasitev Heme za svetnico, a je zaradi časov in nesreč zatonil v pozabo vse do tridesetih let 20. stoletja, ko je končno dosegla čast oltarja.
Prav v čas prvih prizadevanj, da bi blažena grofica Hema bila razglažena za svetnico, pa sodi prva omemba njenega svetišča na spodnjem Štajerskem. Slovenci na Štajerskem so poslovenili njeno ime v Emo in tako sta po cerkvi, ki se prvič omenja od leta 1463 do 1466, dobila ime župnija in naselje na Vinarski gori med Rogaško Slatino in Podčetrtkom. Gotsko cerkev so postavili na griču nad sotočjem Mestinjskega potoka in reke Sotle, ki je naravna meja med Slovenijo in Hrvaško. Na sončnih straneh je grič posajen s trto, zato tudi ime Vinarska gora. Na pot k cerkvi nas opozori že znak ob železniškem prehodu čez magistralno cesto Mestinje – Podčetrtek.
Po ozki asfaltirani cesti je za dandanašnjega romarja pot k sv. Emi hitra in le malo naporna, med trto in zidanicami je še toliko prijetnejša. Na vrhu nas pozdravi velika cerkev. Najstarejši viri omenjajo prvo cerkvico okrog leta 1466; pravijo, da je bila lesena. Sv. Emi so jo posvetili zato, ker je imela tod svoja posestva. Starejši življenjepisci so kot njen rojstni kraj omenjali grad Pilštajn, ki je stal nad krajem z enakim imenom in je le nekaj kilometrov oddaljen od Sv. Eme. Najbrž so se njeni častilci v tistih letih, ko je bila misel nanjo zelo živa, odločili njej posvetiti cerkvico. Znani Pavel Santonino, ki je popisal kot spremljevalec oglejskega pomožnega škofa Carlija nekatere slovenske kraje, je napisal, da so 22. maja 1487 šli po dokaj slabi poti na goro “in tam je gospod škof posvetil novo kapelo v čast svete vdove Eme, h kateri prihaja dosti Ijudstva.” Takrat je posvetil tudi tri oltarje. V svojem stilu doda, kako je dež pokvaril kosilo. Kosila niso mogli použiti pod košatim hrastom, kjer je bil prostor za to pripravljen, ampak so poobedovali “v hišici gospoda kaplana, ki službuje pri omenjeni cerkvi.” Popoldne je škof birmal na istem kraju veliko množico. Kraj stare cerkve sv. Eme je stala tudi cerkvica sv. Jedrti, ki se omenja v letih 1684 in 1716.
Obe cerkvi sta dočakali 18. stoletje močno dotrajani. Leta 1717 so se lotili gradnje sedanje in podrli stari dve. Njena velikost kaže na to, da so jo zidali z namenom, da bo romarska. Hoteli so jo tudi bogato opremiti. Prižnico in tabernakelj v njej je izdelal mariborski kipar Jožef Straub. V glavnem oltarju je lepa baročna slika sv. Eme, ki deli miloščino. Narejena je bila sredi 17. stoletja. Stranski desni oltar sv. družine je Iepo baročno delo iz sredine 18. stoletja. Levi, posvečen Materi božji, pa je leta 1869 napravil po vzoru desnega mozirski mojster Andrej Cesar. Današnjo podobo je cerkev dobila, ko so jo Ieta 1901 okrasili s slikarijo dekorativnega značaja.
Božjepotništvo k sveti Emi nikdar ni posebej zaživelo, ker je bilo okrog vse polno drugih božjih poti, vseeno pa je bila misel na sv. Emo živa in na njeno nedeljo se vedno zberejo tudi romarji.
Foto: Marjan Smerke
Informacije:
Župnijska cerkev sv. Eme Krške
Sv. Ema 37
3253 Pristava pri Mestinju
Telefon: (03) 582 32 17
Dostop: z avtom do cerkve.
Glavni shod: nedelja po sv. Emi (27. junij).
[wpgmza id=”5″ marker=”174″ zoom=”11″]