Vsebina:
Podružnična cerkev sv. Marjete
Mnogi prebivalci naše prestolnice poznajo Sv. Katarino nad Ljubljano. Že dolga leta je priljubljen cilj vsem, ki se umikajo ob sobotnih in nedeljskih popoldnevih v naravo po svež zrak in mir. Ob eni teh poti, pravijo, da se po njej peš najhitreje pride iz Medvod, stoji eden najlepših zakladov vere in umetnosti v ljubljanski okolici – cerkev sv. Marjete.
Cerkev sv. Marjete v Žlebeh stoji na pobočju Jetrbenka, ki se za njo dviga vse bolj strmo in skriva na svojih strminah še eno cerkev: sv. Jakoba na Petelincu. Žlebe je namreč krajevno ime za raztresene hiše v gričevju in bregovih za Medvodami, ki so jih razrezali potoki in hudourniki. V bližini cerkve je grič, ki mu pravijo Gradišče. Po zapisih župnika Koblarja je bilo na njegovem grebenu le za ped globoko pod rušo in drevesnimi koreninami moč še leta 1884 odkriti prastaro zidovje. To do zdaj še ni bilo raziskano, čeprav strokovnjaki ugibajo, da je najbrž šlo za poznoantično ali staro slovansko naselbino. Še višje, na vrhu Jetrbenka, kjer se zdaj dviga mogočen evharistični križ, pa je nekoč stal grad plemenitih gospodov Hertenberških.
Cerkvi sv. Marjete in sv. Jakoba naj bi pozidala zadnja graščaka Jakob in Marjeta Hertenberška, ker sta hotela poravnati krivice svojih prednikov, roparskih vitezov: zato sta cerkvi posvečeni sv. Marjeti in sv. Jakobu, njunima krstnima zavetnikoma. To je seveda le legenda, saj grofov Hertenbergov s tem imenom ni. Druga legenda pa pripoveduje o gradnji cerkve sv. Marjete drugače in jo lahko povežemo z bližnjim Gradiščem. Ko so zidali cerkev sv. Marjete, je v globoki jami med cerkveno ladjo in zvonikom, ki stoji samostojno, prebival hud zmaj. Od prebivalcev v okolici je zato, da jim ni škodoval, zahteval vsak dan pitano tele in sod vina. Ko je prišla vrsta na ubožnega kajžarja, ki mu je ravno dan pred tem poginilo edino tele, je zmaj zahteval, naj mu da hčer. Kajžar paje ubogal nasvet neznanca: odrlje tele, ga napolnil z živim apnom ter ga vrgel zmaju. Ta ni spoznal prevare in ko ga je požrl, ga je začelo žejati. Živo apno v zmajevem trebuhu, gašeno z vodo, je zavrelo in hudobni “lintvern” je poginil. Pred smrtjo je zbralše toliko moči, da je zamahnil z repom in podrl zidove cerkve…
Morda ta zgodba spominja na zidanje cerkve ali pa na starejšo prednico današnje. Zidali naj bi jo v začetku 16. stoletja, ko je leta 1511 rušilni potres močno poškodoval vso deželo. Takrat naj bi se porušil grad na Jetrbenku, njegovo kamenje pa naj bi porabili za zidavo Marjetine cerkve. Kakorkoli že, pred obiskovalcem danes stoji odlična poznogotska stavba, ki jo letnica na oboku prezbiterija postavlja v leto 1526. Cerkev je enoladijska zvezdnato obokana stavba s prezbiterijem in z lepimi gotskimi okni ter še odlično opremo iz 17. in 18. stoletja. Nekoč so govorili, da so jo postavili isti zidarji kakor pri Sv. Primožu nad Kamnikom in na Dvoru pri Polhovem Gradcu. Notranjščino krase štirje baročni oltarji. Slavoločno steno krasi prizor križanja. Vsa cerkev pa je bila poslikana leta 1742. Nekoč so posebno kmetje zelo radi romali k sv. Marjeti. Sem so prišle procesije z banderi z vseh okoliških krajev. Tudi danes se jih zbere veliko. Zdaj je posebno živo v postu, ko je križev pot, ki se ga udeleži veliko vernih od blizu in daleč. Pri sv. Marjeti se srečamo s svetnicami in svetniki, h katerim so se zatekali naši predniki ob delu na polju: sv. Marjeta – pred nevihto, sv. Jedrt – pred črvi in škodljivci, sv. Uršula – pred boleznimi in vojskami, sv. Anton – priprošnjik za živino, sv. Boštjan – zavetnik pred kužnimi boleznimi…
Foto: Marjan Smerke
Informacije:
Rimskokatoliško Župnijstvo – župnija Preska
Preška cesta 33
1215 Medvode
Telefon: (01) 361 79 30
Dostop: z vozili do vznožja, nato peš.
Glavna shoda: nedelja po godu sv. Marjete (20. julija), Jernejeva nedelja (po 24. avgustu).
[wpgmza id=”5″ marker=”79″ zoom=”11″]