Vsebina:
Župnijska cerkev Marijinega imena
Po cesti, ki pelje iz Celja proti Šmarju, se kmalu za Teharjem na južni strani ceste pokažejo mogočne grajske razvaline Rifnika.Ta stari grad, ki ima na hribu za seboj še starejše razvaline krščanske poznoantične naselbine, je priča minulih časov in dogodkov v krajih ob Voglajni. Kakor vsa Slovenija je tudi tu polno cerkva in znamenj, prič vere nekdanjih naseljencev in sedanjih prebivalcev. Prav na vrhu hribovja, za Rifnikom, na 619 metrov visokem slemenu se dviga stara božjepotna cerkev Marijinega imena na Kalobju. Sedanja zunanja podoba zvonika z baročno kapo sicer ne kaže prav daleč nazaj. Pač pa prvi dokumenti omenjajo Kalobje (villa Chalop) že leta 1278. Nekateri domnevajo, da je v kraju stala pristava rifniške graščine. Še enkrat je kraj omenjen leta 1305. V obeh listinah pa ni nič povedanega o cerkvi. Prvi zapis o njej je šele skoraj tri stoletja (1572) kasneje. Zato je bolj zgovorno ljudsko izročilo.
O nastanku božje poti na Kalobju pripoveduje legenda. Na kraju, kjerje zdaj Marijina cerkev, je svoj čas stalo znamenje križa. Sem je nekoč prišel grajski lovec, ki je ves dan brez uspeha zasledoval divjačino. Ničesar ni imel, kar bi pokazal gospodarju. Zaradi neuspeha je bil slabe volje in je v divji jezi ustrelil v Kristusa na križu. Takoj ga je zadela kazen. Prikazal se mu je hudobec in ga začel silovito mučiti, premetavati in pretepati. Lovec je bil polomljen in izmučen. V hudi stiski se je spomnil na Marijo in jo začel milo klicati na pomoč. Zaobljubil se je, da ji bo pozidal kapelo, če bo odpodila hudobca. Res je hudič izginil, lovec pa je držal obljubo. Za pokoro je pozidal na Kalobju cerkev.
Kljub legendarni zgodbi o začetkih Kalobja, pa imamo ohranjenih vendar nekaj pomembnih podatkov, zapisanih tudi na kamnu, ki je vzidan v cerkev za prezbiterijem. Tam piše, da je bila cerkev zgrajena 1572., posvečena pa 1621. leta. O Kalobju pa največ zvemo po zaslugi svetniškega škofa Antona Martina Slomška. O tem je v svojih Drobtinicah napisal tudi daljšo zgodbo. Potem, ko je Šentjur postal samostojna župnija, je vanj sodilo tudi Kalobje. Toda že leta 1765 je postalo samostojna župnija. Za prvega župnika pa je bil imenovan Mihael Zagajšek, ki se je rodil na Ponikvi in je bil do tedaj kaplan v Šentjurju. Slomšek pravi, da je bil Zagajšek vsestranstransko dejaven mož. Spoznal se je tudi na mizarsko in rezbarsko delo, zato je napravil več stvari v cerkvi. Ko je prišel župnik Zagajšek na Kalobje, sta bili tam, kakor pravi Slomšek, dve cerkvi: Marijina in sv. Marjete. Obe sta bili v slabem stanju in zapuščeni. Ob vizitaciji goriškega nadškofa Rudolfa Edlinga je prišlo do odločitve, naj se cerkev sv. Marjete podre, obnovi pa Marijina cerkev. Takrat so prenesli stari oltar sv. Marjete v Marijino cerkev, s kamenjem cerkve zgradili kaplanijo, nekaj gradiva pa porabili za popravilo cerkve in povišanje zvonika. Župnik Mihael je pred cerkvijo postavil tudi kapelo v čast sv. Mihaelu. Župnik Zagajšek pa ni bil le gradbenik, ampak je tudi pisal. Leta 1791 je izšla njegova nemško-slovenska slovnica. Bil je tudi vnet dušni pastir in je preživel večino svojega življenja na Kalobju.
Marsikaj tega, kar je naredil župnik Zagajšek, na Kalobju še danes stoji. Romarji bodo v cerkvi počastili lep baročni Marijin kip, ki je predmet češčenja že več kot dve stoletji. Cerkvena oprema pa je doživela več sprememb, tako da prvotnih oltarjev ni več. Ljubitelje lepe umetnosti bo pritegnil kip trpečega Kristusa nad stranskim vhodom, ki je bil nekoč izredno češčen. Ob obnovi notranjščine pa se bo morda pokazala še kakšna lepota preteklosti.
Foto: Marjan Smerke
Informacije:
Župnija Kalobje
Kalobje 12
3233 Kalobje
Telefon: (03) 579 50 44
Dostop: z vozili do cerkve.
Glavni shod: “kalobška nedelja (po malem šmarnu).