Vsebina:
Podružnična cerkev sv. Hieronima
Hieronim, na Slovenskem tudi Jeromen ali Jerom, pomeni človek s svetim imenom. Njegov rojstni kraj Stridon naj bi bil nekje na slovenskem Krasu (okrog Pivke). Tam je okrog leta 345 zagledal luč sveta. Premožni starši so ga dali v odlične šole v Milanu in Rimu. Po študiju se je srečal z družbo menihov asketov, se odpovedal posvetnosti in se ves posvetil bogoslovni vedi. Leta 370 je zaživel ob prijatelju Rufinu in svetniškem škofu Valeriju v Ogleju. Že čez tri ali štiri leta ga je pot peljala naprej – na Vzhod. V Antiohiji se je naučil grščine in se seznanil z grškim krščanskim slovstvom. Tri leta je preživel v puščavi Halkis pri Antiohiji. Tam se je pokoril in veliko študiral. Kot pravi življenjepis, je tu veliko trpel, preganjale so ga prikazni in skušnjave. Ko so med puščavniki v Halkisu zavladali prepiri zaradi arianizma, se je vrnil v Antiohijo in bil tam posvečen v duhovnika (leta 379). Dve leti je preživel ob svetem Gregoriju Nacianškem v Carigradu, ki ga je navdušil za razlaganje Svetega pisma. Odtlej se je imel Hieronim za poklicanega, da posreduje svojim latinsko govorečim rojakom na Zahodu to, kar je ustvaril grški duh. Leta 382 ga je vzel papež Damaz I. za svojega tajnika in mu naložil, naj znova predela neustrezni latinski prevod Svetega pisma. Zaradi velikih nasprotovanj in zamer v Rimu se je Hieronim po smrti papeža Damaza I. preselil na Vzhod. V Betlehemu je opravil svoje življenjsko delo: napisal je najpomembnejša bogoslovna in asketska dela in končal prevod Svetega pisma. Boril se je proti različnim zmotam tistega časa in telesno oslabljen in slep umrl 30. septembra leta 419 ali 420.
Na Slovenskem imamo kar devet cerkva posvečenih sv. Hieronimu. Med najbolj znanimi je sv. Hieronim na Nanosu. Ta že od nekdaj velja za božjepotno. Verni s Postojnskega in Vipavskega se že stoletja zatekajo k njemu v svojih pri-prošnjah. Na zahodni strani Pleše, najvišjega vrha, ki ga danes poznamo predvsem po velikih oddajniških antenah, na nadmorski višini 1091 metrov, se že od srednjega veka naprej omenja svetišče sv. Hieronima. V 16. stoletju so tod pridobivali železno rudo. Staro izročilo pa pravi, da je nekoč pred sliko sv. Hieronima vedno gorela oljenka. Domačini s sosednje Abramove kmetije so skrbeli, da luč ni ugasnila, mornarji in plemenitaši iz Trsta pa so vsako leto sem poslali polovnjak olja, da bi vzdrževali luč, po kateri so se orientirale ladje. Kdor ima namreč srečo in pride sem v jasnem vremenu, bo od tod, tako vsaj pravijo, videl zvonik sv. Marka v Benetkah. Prav razgled pa je tisto, kar je največje bogastvo tukajšnjega milostnega kraja: od Triglava do morja je ta del Slovenije kakor na dlani. Najlepši je seveda pogled po Vipavski in Krasu, zato ni čudno, da sem prihajajo ljubitelji planin in narave. Največ pa je še vedno romarjev iz vseh okoliških župnij: domačega Sembida pa Postojne… Posamezne imajo celo svoje nedelje, ko se zberejo okrog “Jeromnovega” oltarja.
Cerkev sv. Hieronima na Nanosu je bila po vojni močno zapuščena in celo izropana. Od leta 1962 do konca osemdesetih let se je zdelo, da bo ostala v ruševinah. Zavzeti častilci pa niso pozabili na svojega velikega zavetnika na tej hriboviti samoti. Leta 1990 je bila cerkev obnovljena. Nekdanje opreme, razen zidov in nekaj kamenja, skorajda ni. Danes so edino umetnostno bogastvo slike sv. Hieronima v oltarju ter sv. Ane, sv. Janeza Krstnika in sv. Egidija na stenah ladje. Asketska notranjščina nas spominja na puščavniško življenje sv. Hieronima, njena zvočnost, ko se razlijejo po prostoru napevi ljudskih pesmi, pa ji daje toplino in domačnost.
Foto: Marjan Smerke
lnformacije:
Župnija Podnanos
Podnanos 12
5272 Podnanos
Telefon: (05) 366 90 15
Dostop: peš, z avtom.
Glavni shodi: kresna nedelja, Anina nedelja (okrog godu sv. Ane), šmarna maša (okrog 15. avgusta), shod sv. Egidija (prva nedelja v septembru), “šagra” – žegnanje (nedelja v septembru)
[wpgmza id=”5″ marker=”195″ zoom=”11″]