Vsebina:
Podružnična cerkev sv. Ane
Mehkoba dolenjske pokrajine, čar njenih gričev ter bogastvo in rodovitnost vinogradov, sadovnjakov, njiv in travnikov so že od nekdaj privabljali ljudi, da so se radi naseljevali na tem koščku naše domovine. V zavetju Gorjancev, ob umirjenem toku zelene Krke so si ustvarjali svoje domove, topla ognjišča ljubezni, delavnosti, spoštovanja, miru… In tudi vernosti. Številne cerkve in cerkvice, kapele ter znamenja so dovolj zgovorne priče, da ima Bog tu prvo mesto. Oglejmo si eno izmed teh. Leži prav na robu Krakovskega gozda, tam, kjer se je odvijala ena od ključnih bitk za slovensko državnost leta 1991, zato ima v tem času poseben pomen.
Na obrobju Krškega polja, ob meji s Štajersko, se nad vasjo Leskovec dviga podružna cerkev sv. Ane. Stoji v naselju, ki ga domačini imenujejo Gmajna. Ime je zgovorno, saj kaže na to, da se je tu nekoč razprostirala velika vaška gmajna, na kateri so kmetje pasli živino. Zakaj so na takem “neuglednem” kraju, v neposredni bližini župnijske cerkve, zgradili še eno cerkev, ostaja uganka. Gotovo ne iz potreb, prej bi lahko rekli, da po kaki zaobljubi, zahvali, saj so Turki in razne nadloge pogosto obiskovali te kraje.
O nastanku cerkve torej zgodovina molči. Omenja jo Valvasor v svoji Slavi, njeno sedanje zidovje pa naj bi bilo še iz 17. stoletja. Stavba je seveda predelana, barokizirana, njena notranjost pa ob svoji preprostosti skriva tudi razne drobne zanimivosti. Najprej je omembe vredna velika oltarna slika sv. Ane z Marijo v naročju in sv. Joahimom ob strani, delo Valentina Metzingerja. V levi stranski kapeli je lep rokokojski oltar s sliko trpečega Kristusa, v desni pa oltar zlatega tipa, posvečen sv. Roku. Morda ravno kip sv. Roka skriva v sebi odgovor na uganko, zakaj naj bi nastala ta cerkev. Nekdaj sta strop ladje krasili tudi freski domačina Janeza Wolfa, znanega freskanta 19. stoletja. Žal sta bili tako poškodovani, da se nista ohranili.
Vihre časov niso cerkvi v ničemer prizanesle. Posebej je bila kruta zadnja svetovna vojna. Ni bilo najhuje to, da so iz zvonika vrgli bronast zvon, pač pa so cerkev oskrunili tako, da so v njej nastanili nemške vojake in jo spremenili v vojašnico. Na to opustošenje še danes spominjajo uničene orgle.
Glavni romarski shod je na Anino nedeljo, pa tudi za sv. Roka domačini radi poromajo sem. Včasih so se tu zbirali tako Slovenci kot Hrvatje, tako Dolenjci kot Štajerci. Tam izza Gorjancev so romale cele procesije Hrvatov, ki so se že v soboto zvečer zbirali pri cerkvi in noč prečuli v molitvi in petju. Ljudje se še vedno spominjajo Vlahinj v širokih belih krilih, ki so vedno vzbujale posebno zanimanje. Pot, po kateri so Hrvatje romali k cerkvi, še danes imenujejo Hrvaška pot.
Dan pred Anino nedeljo, v soboto, pa je bil glavni živinski in kramarski semenj za vso okolico. Takrat so se tu na veliko sklepale kupčije, še posebej iskani so bili voli. Živine je bilo toliko, da se je večkrat zgodilo, da je vaško napajališče čisto presušilo; Ijudje, kupci, prodajalci in romarji pa so omogočili gostilničarjem zaslužek za vse leto.
Časi so se precej spremenili, romarji, seveda v manjšem številu, pa ostajajo in leto za letom prihajajo k tej idilični rormarski cerkvici. Tu se zbirajo matere z otroki, saj je znano, da je sv. Ana njihova velika priprošnjica. Simbol težko pričakovanega materinstva je upanje marsikatere mlade žene, ki si želi potomstva. Zanimivost so številni Romi in Rominje, saj je sv. Ana tudi pri njih v posebnih časteh.
Foto: Marjan Smerke
Informacije:
Župnija Leskovec pri Krškem
Grebenčeva cesta 1
8273 Leskovec pri Krškem
Telefon: (07) 492 71 30
Dostop: z vozili iz Leskovca.
Glavni romarski shod: nedelja po godu sv. Ane (26. julij).
[wpgmza id=”5″ marker=”93″ zoom=”11″]