Doma Izleti Romarske cerkve Šmihel nad Laškim

Šmihel nad Laškim

Podružnična cerkev sv. Mihaela

Šmihel nad Laškim

Nad desnim bregom Savinje se pri Laškem dviga 445 metrov visok hrib, ki je dobil ime po svetniku, kateremu je posvečena ena najlepših cerkva na Štajerskem in v Sloveniji. Umetnostni zgodovinarji pravijo, da sodi med najpomembnejše kulturne spomenike v porečju Savinje, saj se ponaša z izredno kakovostno arhitekturo in opremo. Gospodujoča lega nad starodavnim Laškim daje cerkvi sv. Mihaela zares veličastno podobo in posebno privlačnost. Pravijo, da je kakor čuvar mesta in vse kotline.

Marsikje na Slovenskem se je še ohranila molitev k nadangelu Mihaelu s prošnjo, naj verne varuje pred napadi hudega duha. Mihael velja za bojevnika in zmagovalca nad hudimi duhovi, odpadlimi angeli. Še danes ga častimo in kličemo za varuha vere. V prvih stoletjih krščanstva in ob pokristjanjevanju narodov so njemu v čast posvečali tista svetišča in kraje, kjer so nekoč častili poganske bogove. Tako so hoteli pokazati moč pravega Boga. Kraji in cerkve, povezani s svetim Mihaelom, sodijo med najstarejše. Svetega Mihaela ponavadi umetniki upodabljajo z ognjenim mečem in tehtnico, s katero “duše vaga”.

Cerkev sv. Mihaela so začeli zidati, kakor pove plošča nad stranskim vhodom, ki jo je dal leta 1648 vzidati laški župnik in naslovni škof Janez Cobelli de Belmonte, leta 1637. Tamkajšnji posestnik Jurij Jarh se je odločil, da bo dal v hudih časih, ko so slovenske kraje pestile nalezljive bolezni in je bilo tudi pri nas čutiti posledice tridesetletne vojne v Nemčiji, postaviti cerkev v čast zmagovalca nad hudim duhom in varuha duš. Na praznik prikazanja sv. Mihaela, 8. maja tega leta, v času župnika in arhidiakona Mihaela Voliča, so blagoslovili temeljni kamen. čez dve letije dobrotnik Jurij Jarh umrl, zato sta njegovo delo nadaljevala njegov brat Jakob in Mihael Penič iz Laškega. Prihajali pa so tudi darovi z vseh strani, od blizu in daleč. Pri kopanju temeljev so gradbeniki naleteli na velikansko kost – lopatico. To so razumeli kot posebno božje znamenje in nadaljevali gradnjo. Ko so cerkev končali, so vanjo obesili tudi izkopano kost. Do danes se je izgubila.

Kakor so razkošno zastavili gradnjo cerkve, ki jo krasita dva mogočna stolpa, so bogato opremili tudi notranjščino. Ob bleščeče obnovljeni zunanjščini sicer oltarji, kljub pozlati, na obiskovalca, ko vstopi v cerkev, ne delujejo tako mogočno, a vendarle je na vseh štirih, posebno na glavnem in prvih dveh stranskih, zbrano toliko rezbarskega okrasja, da se oko kar nekaj časa “pase” po njih in človek hitro pozabi na pobožnost. V glavnem je kakšnih štirideset angelov različnih zborov in še več angelskih glavic. V nadnaravni velikosti sredi tega značilnega tipa baročnega “zlatega” oltarja stoji sv. Mihael z mečem in tehtnico. Pozornost pritegne tudi kip Matere božje nad tabernakljem, kar pove, da so tu vedno izkazovali češčenje tudi Mariji. Vsa bogata oprema, ki jo je nekoč dopolnjevala še stenska slikarija, a so jo pozneje prebelili, je kljub sedanjemu slabemu stanju, ki je posledica slabe skrbi v preteklosti, zares enkratna.

O nekdanjih in sedanjih romanjih k sv. Mihaelu je ohranil zapis domačin iz Laškega prof. Miloš Rybář. Zaradi romarjev je dal med 1642 in 1648 laški župnik in naslovni škof Cobelli postaviti sedem kapelic križevega pota. Ohranile so se še štiri, zadnja je posvečena sv. Mihaelu in ima zvon, na katerega zazvonijo romarjj, ko pridejo sem. Nekoč so prihajali s Kranjskega (npr. iz Šentjerneja na Dolenjskem) in Hrvaškega. Še pred vojno je bilo na šmihelsko nedeljo (zadnjo v septembru) vse polno romarjev po poti od Laškega do cerkve.

Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke

Informacije:

Župnija Laško
Aškerčev trg 3
3270 Laško

Telefon: (03) 573 14 30

Dostop: z avtom do cerkve (po asfaltu skozi Strmco), peš iz Laškega.

Glavni shod: “šmihelska” nedelja (zadnja v septembru).

Objave iz iste kategorije: