Vsebina:
Podružnična cerkev sv. Lucije
Dravinjska dolina med Poljčanami in Majšperkom je bila v preteklosti veliko bolj znana in obiskana kakor dandanes, ko so se ji vse pomembne prometne žile ognile. Prav ta odmaknjenost je ohranila zaklade, na katere bi bili lahko Slovenci posebej ponosni. Po dveh umetnostnih zakladih, ki izvirata iz srednjega veka, to dolino poznajo vsi kulturniki, posebno ljubitelji lepe umetnosti. Mogočni grad Štatenberg s svojo veličastno podobo vrh vzpetine sredi doline govori o časih in ljudeh, ki cenijo lepoto starih stavb. Le malo pred njim, skrita pod okriljem strmega Boča (“štajerskega Triglava”), visokega 979 metrov, se stiska druga dragotina preteklosti, studeniški samostan s cerkvijo, ki pa je dokaz malomarne skrbi bližnje preteklosti in sedanjosti za ohranjanje starih zakladov.
Studenice so oblikovale duhovno in kulturno podobo Dravinjske doline dolga stoletja. Že pred letom 1237 je Zofija Rogaška pri vrelcu z vodo, ki so ga poznali in uporabljali že Rimljani, postavila hospital s cerkvijo. Kraj so imenovali Fons gratiae. Zofijina sestra Rikica Kunšperška je tu v istih letih ustanovila samostan dominikank. Stavbo so končali leta 1249. Prvotna cerkev se je ohranila do današnjega dne, samostanskih zidov pa se je ob vseh prezidavah in spremembah lotil zob časa. Dominikanke je pregnal od tod Jožef II. Za raznimi posvetnimi gospodarji so leta 1892 prišle sestre magdalenke iz Poljske. Med drugo svetovno vojno so stavbo požgali partizani, po njej je prišla nacionalizacija, slabi gospodarji in danes stavba le še medlo govori o nekdanji lepoti in urejenosti kraja. Umetnostni zgodovinarji in restavratorji pa bodo tu imeli še veliko dela.
Kakor za Studenice vedo umetnostni zgodovinarji, tako sv. Lucijo nad njimi poznajo številni romarji. Prav na nasprotni strani trga, ki se je razvil pred studeniškim samostanom, na griču nad Dravinjo se dviga mogočna cerkev, posvečena zavetnici za vid. Z vzhodne strani jo obdajajo vinogradi, kar ji daje značilni štajerski pečat. Povsem jasno je, da so jo postavile studeniške dominikanke. Legenda pravi, da je cerkev postavila “slepa nuna”. Slepa predstojnica samostana se je zaobljubila sv. Luciji, da ji bo dala postaviti cerkev, če ji izprosi vid. Njena prošnja je bila uslišana. V zahvalo je dala pozidati sedanjo stavbo. Ko je bila cerkev popolnoma urejena, jo je šla pogledat. Vstopila je, videla njeno lepoto in vzkliknila: “O sveta Lucija, kako lepa si!”
Za prednico tako ponavlja vsak obiskovalec, ki prvič pride sem, saj je cerkev po skladni in umirjeni zunanji podobi in razkošno opremljeni notranjščini pravi biser, ki ga ne neha občudovati. Poleg glavnega oltarja, posvečenega sv. Luciji, so v cerkvi še štirje oltarji, ki s svojimi rezbarskimi umetnijami sodijo med vrhove te umetnosti na slovenskih tleh. Vsi oltarji so nastali v letih 1660 do 1685. Stavbarsko sodi cerkev sv. Lucije med primere zgodnjebaročne umetnosti na Štajerskem. Cerkev Treh kraljev na bližnjem Ješovcu, ki je bila pozidana skoraj hkrati, je še čisto gotska, sv. Lucija pa že izrazito drugačna – baročna. Cerkev sv. Lucije so zidali v letih 1642 do 1648, posvetil pa jo je ljubljanski škof Žiga Herberstein 9. septembra leta 1686. Oltarno opremo je po napisih, ki so se ohranili na nekaterih od oltarjev, dala napraviti subpriorica studeniškega samostana Marija Pečaher (najbrž je bila prav ta “slepa nuna” iz legendarne pripovedi), po sodbi strokovnjakov pa naj bi nastajali v delavnici t. i. konjiškega mojstra. Med upodobitvami posebej izstopa slika sv. Lucije v glavnem oltarju in kip Marije, kraljice dominikanskega reda, ki sta bila že večkrat na razstavah. Kot celota pa je posebno zanimiv oltar sv. Janeza Nepomuka, ki ga krasi izredno veliko kipov. Pravijo, da je bil to prvotni glavni oltar in je na mestu sv. Janeza Nepomuka bila sv. Lucija. Ko so naredili novega, so tega premaknili v ladjo k stranskemu vhodu.
Foto: Marjan Smerke
Informacije:
Župnija Studenice
Studenice 32
2319 Poljčane
Telefon: (02) 802 55 81
Dostop: z avtom do cerkve.
Glavni shod: god sv. Lucije (13. decembra), “lepa” nedelja (po godu sv. Ane).
[wpgmza id=”5″ marker=”206″ zoom=”11″]