Vsebina:
Župnijska cerkev sv. Roka
Tokratna pot nas pelje k eni mnogih malih Rokovih božjih poti, ki je manj znana tudi zato, ker leži na robu slovenskega ozemlja in z njenega 409 metrov visokega hriba že vidimo v zagorske kraje onkraj mejne reke Sotle. Sv. Rok pri Rogatcu, ki se dviga na lepi razgledni točki nad vasjo Dobovec, je malo znan v širši okolici. Zanj pa dobro vedo domačini od Rogatca tostran do Pregrade onstran Sotle.
Zgodovina sv. Roka je povezana kot vsa pokrajina v okolici z največjim središčem v teh krajih: Rogatcem. Tu je imela posesti že grofica Ema; za njo krška škofija, kasneje pa tudi Celjani, nazadnje seveda Habsburžani s svojimi namestniki. Vsi so pustili sledove svojega gospodarjenja. Tukajšnje kraje sta močno prizadela madžarsko in turško ropanje in požiganje. Tako pove Pavel Santonin, da je bil samo Rogatec (kaj šele okolica, ki ni bila zaščitena) kar trikrat (1470, 1486 in 1487) požgan in izropan zaradi madžarskega vpada. Ko sta ga s škofom obiskala, je bil domala v razvalinah…
Kljub takšni izpostavljenosti v viharnih letih 15. in 16. stoletja pa se je kraj kmalu zopet obnovil in razcvetel. Številne baročne cerkve daleč naokrog so bile pozidane v 17. in 18. stoletju in še danes pričajo, da so si ljudje kljub hudim preizkušnjam v preteklosti opomogli in na novo pozidali svoje in božje hiše. V čas po burnih letih 16. stoletja sodi tudi nastanek cerkve sv. Roka pri Rogatcu. Po pismu kneza Johanna Ulricha Eggenberga sodeč, naj bi bila cerkev pozidana v letu 1625 ali kmalu potem. To naj bi bila mala kapela ali cerkvica, kakor jo imenuje leta 1716 rogaški župnik Ignac Bukovšek v poročilu o župnijskih dohodkih. Verjetno je njen sedanji prezbiterij, ki kaže po nedavni obnovi na zunanjščini zazidana šilasta gotska okna, še iz tistih časov. Prvotna cerkvica je imela tudi ladjo, ki pa so jo v poznejših stoletjih večkrat prezidovali. Ko je goriški nadškof Karel Mihael Attems leta 1757 iz tedanje rogaške župnije izločil oddaljene vasi in jih povezal v vikariat pri sv. Roku (župnija je postala leta 1787), so cerkev zopet popravljali. Z bivanjem stalnega duhovnika pa so pridobili tudi romarji, ki so prihajali na ta kraj.
V župnijski kroniki za leto 1873 je zapisal tedanji župnik: “Rokovo se je leta 1873 prav slovesno obhajalo, kteri god je rokovski hrib počastilo 10 mašnega stanu gospodov in velika množina Ijudi, bila je strelba in godba, a dan jako krasen.” Maše so imeli vse dopoldne. Slovesnost pa so sklenili s procesijo, vodil jo je dekan in nadžupnik iz Rogatca Anton Centrih. Večina duhovnikov in romarjev je bila Hrvatov iz Krapine, Taborskega, Pregrade in Kostela. Triintrideset let pozneje je župnik Šegula opisal, da so imeli prvo mašo slovenski, drugo pa hrvaški romarji, okrog cerkve pa je bil velik sejem, ter dodal: “Ker je na rokovo pri cerkvi veliki sejem, je, če pride na petek, dovoljeno uživati meso.” Tista romanja so se v drugi polovici našega stoletja zmanjšala.
Podoba cerkve sv. Roka se je močno spremenila že po požaru 14. junija 1753, ko je vanjo udarila strela. Vsi trije baročni oltarji so pogoreli. Začeli so z večjo obnovo in leta 1757 v novo obokani ladji naredili tudi kor z zunanjimi stopnicami in prizidali zakristijo. Ob razglasitvi župnije ali nekaj kasneje so prizidali pred vhodom zvonik in mu dali baročno čebulasto streho. Zadnji veliki umetnostni poseg v cerkev je bila nova oprema. Leta 1870 je cerkev dobila nove tri oltarje, ki pa so posvečeni istim zavetnikom kakor prvotni: glavni sv. Roku, stranska pa Materi božji in sv. Barbari. V baročno renesančni maniri jih je napravil celjski rezbar Ignac Oblak.
Foto: Marjan Smerke
Informacije:
Župnija Sv. Rok ob Sotli
Dobovec pri Rogatcu 32
3252 Rogatec
Telefon: (03) 582 65 11
Dostop: z avtom do cerkve.
Glavni shod: rokovo.
[wpgmza id=”5″ marker=”204″ zoom=”11″]