Vsebina:
Podružnična cerkev sv. Križa
Na najbolj zahodnem robu Slovenije, kjer se že poldrugo tisočletje slovenska narodna meja ni premaknila niti za ped, leži obljubljena dežela sadovnjakov in vinogradov. Od tod razvozijo po vseh slovenskih krajih plemenite češnje, prve znanilke dobre letine; pod tukašnjim soncem zorijo, hitreje kot drugod, dišeče rumenordeče breskve, temnozlate vabljive marelice, ki so jih polne naše tržnice, pa odlična vina – tokaj, rebula, merlot… Vse to se skriva za imenom Goriška brda. Tu, pod trtami, v senci dreves, značilnih hiš in starodavnih cerkva, kjer so nastajale občutene pesmi Alojza Gradnika, “pesnika Goriških brd”, žive v slovenstvo in zemljo trdno zakoreninjeni ljudje. Njihova vera je bila od nekdaj malce drugačna od tiste onstran Sabotina, saj čustvujejo pod vplivom romanskega sveta, kamor segajo Brda.
Na vzhodnem delu Brd, ki so bila po vojni zaradi državne meje, po krivici, najbolj oddaljena od naravnega središča – Gorice, leži Kojsko. Ker so po sporazumu med državama pred leti speljali čez italijansko ozemlje prek pobočja Sabotina cesto, se v Kojsko povzpnemo v nekaj minutah. Že kmalu se izza ovinkov pokaže v vsej slikoviti legi cerkvica sv. Križa nad Kojskim. Pot k njej med vinogradi in sadovnjaki je obdana kot z jagodami rožnega venca s kapelicami križevega pota. Našo pozornost najprej pritegne zvonik. Bolj je podoben kakšnemu grajskemu stolpu kot cerkvenem zvoniku. Z zidanimi zobci zaključen zvonik v nasprotju s čebulastimi in ošpičenimi, srečamo večkrat v Brdih in celo v Vipavski dolini. Pravijo, da sega v čas bojev med cesarsko in papeško stranko v Italiji v 13. in 14. stoletju. Taki stolpi kot v Kojskem so pomenili, da so prebivalci na papeški strani. Naj bo kakorkoli že, prav gotovo pomenijo te vrste zvoniki svojsko znamenitost te pokrajine in s tem vse naše dežele. Ko se iz zvonika oglase še žametni glasovi bronastih zvonov, hitro pozabimo na vojne, o katerih govori stolp, in se predamo lepoti pokrajine, po kateri se razlivajo njihovi glasovi.
Izročilo pravi, da so kraju, kjer stoji cerkev svetega Križa, vedno pravili Sv. Križ na jezeru. Razlog naj bi bili številni studenci, ki izvirajo pod hribom. Začetki gradenj segajo daleč v zgodovino. Prvič se Kojsko omenja že leta 1135 v listini, s katero oglejski patriarh podeljuje benediktincem v Rožacu kojščansko desetino. V 15. in 16. stoletju so, tako kot v furlansko ravnino pod njimi, v Brda večkrat pridrli Turki. Njihove tolpe so iz teh bogatih krajev odnašale vse, kar se je le dalo. Zato so tudi tu začeli postavljati tabore. Okrog cerkvice sv. Križa so postavili močno utrdbo s petimi stolpi. Med francosko zasedbo v prejšnjem stoletju so bili požgani in porušeni. Ostal je le en sam, ki še zdaj kljubuje vremenu in času.
Postaje križevega pota in trije veliki križi pred cerkvijo so zgovorna znamenja velikih romanj v preteklosti. Žal je le še malo spominov na tiste čase, ko so sem prihajale procesije z Goriškega, Vipavskega, iz Posočja, najbolj pa seveda iz Furlanije. Skupine romarjev so se zbrale pri romarski pobožnosti v sedanji župnijski cerkvi Marije Vnebovzete v Kojskem. Nato so se z banderi v procesiji odpravili na hrib k Svetemu Križu. Tu so bili pri maši in opravili še druge pobožnosti. Takih romanj ni več, niti ob večjih praznikih ne. Zdaj se opravita maši le še dvakrat na leto: na vnebohod in na praznik povišanja sv. Križa. Cerkev pa služi tudi za pogrebe, saj je za njo božja njiva za župljane.
Kdor bo le enkrat obiskal to svetišče, se bo rad vračal sem. Prvi razlog je čudovita oprema, ki jo ima cerkev. Ob dveh lepih baročnih stranskih oltarjih je najpomembnejši glavni. Prav zaradi njega postaja Kojsko romarski kraj slovenskih umetnostnih zgodovinarjev. Gre za gotski krilni oltar, ki ima v središču upodobljeno križanje, ob straneh pa dogodke, povezane z najdenjem Kristusovega križa. Nastal je leta 1515 v beljaški rezbarski delavnici. Je med edinstvenimi spomeniki te dobe na Slovenskem in eden najstarejših oltarjev pri nas. Škoda le, ker so ga roke tatov leta 1987 oskrunile. Ukradli so kipe sv. Florijana, sv. Urha in sv. Elizabete. Drugi razlog, da se vsak rad vrača sem, pa je čudovit razgled ob lepem vremenu, od Alp do Jadrana… Pri tem so besede premalo, to je treba videti.
Foto: Marjan Smerke
Informacije:
Župnija Kojsko
Kojsko 49
5211 Kojsko
Telefon: (05) 304 15 57
Dostop: z avtom do cerkve.
Glavna romarska shoda: vnebohod, povišanje sv. križa (14. september).
[wpgmza id=”5″ marker=”124″ zoom=”11″]