Doma Izleti Romarske cerkve Mirenski Grad

Mirenski Grad

Samostanska cerkev Žalostne Matere božje

Mirenski Grad

Jezus se je umaknil na samoten kraj in molil – teh besed se spomnimo, ko se iz gosto naseljene goriške ravnice ob kapelicah križevega pota začnemo dvigati k svetišču Žalostne Matere božje na Gradu. To je prava duhovna oaza sredi vrveža na meji, ki velja za eno najbolj prehodnih.

Morda bo kdo ugovarjal, češ, saj Mirenski Grad sploh ni tako malo znana božja pot. Tu se zbirajo pastoralni delavci iz vseh treh škofij in zamejstva, verni prihajajo sem na duhovno poglabljanje in redovniki ter redovnice ob usmiljenkah in lazaristih, ki tu domujejo, poglabljajo svoj poklic. Prav to nas spodbuja, da se tudi mi odpravimo na ta otok molitve, premišljevanja in zapojemo: “Duša, le pojdi z mano…”

Da je ta kraj že gotovo 500 let blagoslovljen z molitvijo, povedo zgodovinarji. Dokument iz leta 1488 pripoveduje o Marijini cerkvi, ki so ji v preteklosti rekli “naša Gospa pod Krasom“. Zaradi izjemne naravne lege so si celo puščavniki izbrali ta kraj za svoje asketsko življenje po pravilih svetega Avguština (v letih 1700 do 1756). Če bi hoteli spregovoriti o gradbeni zgodovini po teh letih, pa bi potrebovali veliko prostora. Omenimo le, da nobena, ne prva niti ne druga svetovna vojna Gradu nista prizanesli. Zato pa je z obnovami, posebno po letu 1955 do danes, cerkev zableščala kot krona vrh hriba. Umetniško jo je najbolj obogatil Tone Kralj s kipom Žalostne Marije v glavnem oltarju, skrivnostmi rožnega venca in najbolj privlačnim križevim potom, ki velja za enega najlepših na Slovenskem, v stranskih ladjah. V njem je ta umetnik, ki je okrasil primorske cerkve od Višarij do obale, izpovedal svoje doživljanje Gospodovega trpljenja. Še posebej pa tudi k zunanji pobožnosti spodbujajo kapelice križevega pota, ki od vznožja Gradu spremljajo romarje. S posebno tehniko (grafitto) je prizore v njih naredil slikar Lojze Čemažar leta 1986. V vsakem prikazanem dogodku je prostor za tistega, ki premišljuje in moli ob poti.

Tradicionalnih romanj, ki jih omenjajo zgodovinski dokumenti, ko se je pri “naši Gospe pod Krasom” zbralo na tisoče romarjev, ni več. Ohranil se je romarski shod na “kvatrnico” (jesensko kvatrno nedeljo). Lepo je na cvetno nedeljo, ko se odpravi procesija od vznožja hriba k cerkvi. Lepa so pevska srečanja pa božičnice in še kaj. Najlepše pa je vedno takrat, ko se človek z molitvijo poda od kapelice do kapelice prek svetih stopnic k Tolažnici žalostnih, ki je bila v tolikerih življenjskih stiskah upanje našim primorskim bratom in sestram.
Za tiste, ki že poznajo Grad, pa najbolj k duhovni ubranosti pripomore misel na sestre usmiljenke, ki tu preživljajo večer svojega skritega, a polnega življenja. Po postajah križevega pota, ki so ga prehodile širom nekdanje Jugoslavije v službi bolnim in trpečim, so prišle v družbo Nje, ki ima v naročju mrtvega Sina. Tu čakajo na svoje srečanje z Njim, ki so mu vdano služile vse življenje. Z njihovo prisotnostjo je Grad najbogatejša romarska cerkev.

Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke

Informacije:

Samostan Lazaristov Mirenski Grad
Miren 216
5291 Miren

Telefon: (05) 398 43 00

Dostop: z vozili do cerkve.

Glavni romarski shod: kvatrnica (jesenska kvatrna nedelja).

No results found in this location. Please try again.

Povezane objave: