Doma Izleti Romarske cerkve Planina nad Horjulom

Planina nad Horjulom

Podružnična cerkev sv. Andreja

Planina nad Horjulom

Apostol Andrej je skupaj s svojim bratom Petrom in z drugima dvema bratoma, Janezom in Jakobom starejšim, med prvimi Jezusovimi učenci. Kakor pripoveduje Sveto pismo, je Andrej Jezusa spoznal, ko je nanj pokazal Janez Krstnik. Skupaj z Janezom evangelistom sta šla in z Jezusom preživela nekaj nepozabnih ur, da je Andrej potem, ko je srečal svojega brata Petra, dejal: “Simon, našli smo Mesija.” Evangeliji ga omenjajo še nekajkrat, a kaj več o Andrejevem življenju ne zvemo. Andrejevo češčenje je močno razširjeno tudi na Slovenskem, saj ima okoli 30 župnijskih in čez 40 podružničnih cerkva. Nekdaj sta bili znani njegovi božji poti v Vratih pri Trbižu in Žopračah (Loga ves) na Koroškem. Na Kranjskem pa je bila znana njegova božja pot v Planini nad Horjulom v polhograjski fari (danes sodi v župnijo Šentjošt). Velja za zavetnika mariborske škofije (zaradi prvotnega sedeža v Št. Andražu), med ljudstvom pa kroži sloves o nekaterih njegovih posebnih “zaslugah” v različnih stiskah. Fantje in dekleta, godni za poroko, so ga po vražah imeli za “napovedovalca” bodočih mož in žena (“sanje na andrejevo”).Na kmetih je veljal za priprošnjika pri živini, pri ljudeh pa za zdravje v križu.

Pot na Planino pelje iz Suhega Dola, vasice ob cesti med Gorenjo vasjo v Poljanski dolini in Horjulom. Tisti, ki imajo radi lep sprehod v naravi, jo bodo radi obiskali. Mogočno svetišče stoji na 797 metrov visokem hribu z lepim razgledom daleč po hribih naokoli. Vsepovsod se odpirajo obdelana polja, urejeni domovi in mogočne kmetije, ki govorijo o delovnih ljudeh.

Romarja, ki pride k cerkvi po poti do zunanje stene prezbiterija, tam pozdravi v niši kamnit kip sv. Andreja. Pravijo, da je star 500 let. Bil naj bi edini ostanek gotske cerkve, ki je nekoč stala na tem kraju. Pod kipom je okorna roka vklesala besede v stari slovenščini: “Grešnik ne obupaj! Kjer že zunaj cerkve te čaka sv. Andrej, da tebe pelje k Jezusu, kakor je peIjal svojega brata Simona.” Nato vabi naprej v cerkev k spokornemu opravilu. Prijazno povabilo, namenjeno tudi današnjemu človeku, ki pozabi na greh in grešna nagnjenja…

Bolj kakor velike ploskve cerkvene zunanjščine, ki jo poživlja zvonik z živahno baročno streho, je presenetljiva za obiskovalca notranjščina: prostorna, razdeljena na tri ladje, s petimi oltarji govori o množičnih romanjih. Prvotna cerkev na tem kraju naj bi služila za protiturški tabor. Zdajšnja je bila postavljena leta 1695, oprema, ki je danes v njej, pa sodi v poznejši čas. Najlepši je stranski oltar Žalostne Matere božje. Leta 1717 so ga izdelali v Facijevi delavnici v Polhovem Gradcu. Nasploh je Polhov Gradec kot materna župnija vplival na razvoj tukajšnje božje poti. Pograjski župnik Matija Rakar je bil tisti, ki je sprožil zidavo tukajšnje razkošne cerkve. Bogati dobrotniki iz te fare so poskrbeli za njeno opremo. Oltarje so večkrat predelovali in zanje porabili tudi starejše kipe. Glavni oltar s sv. Andrejem je leta 1850 skupaj s sprednjima stranskima oltarjema izdelal idrijski podobar Jurij Tavčar. Ob tristoletnici je cerkev na oboku poslikal slikar Izidor Mole. Nekdaj so sem radi romali iz vseh okoliških fara. Tu je bila ustanovljena posebna bratovščina Jezusovega smrtnega boja, ki je imela leta 1704 nad 2000 udov. Pograjski baron Frančišek Adam je leta 1725 daroval cerkvi svetinjo sv. Andreja, stolni dekan Ivan Anton Dolničar pa tri leta pozneje svetinjo Jezusovega križa, ki je še bolj privabljala ljudi. Kar škoda, da razen domačinov drugih romarjev danes ni več, saj je kraj zares primeren za romanja in pobožnosti.

Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke

Informacije:

Župnija Šentjošt nad Horjulom
Šentjošt nad Horjulom 15
1354 Horjul

Dostop: z avtom do Planine.

Glavni shod: god sv. Andreja (30. novembra), nedelja po godu.

Povezane objave: