Vsebina:
Župnijska cerkev Marije Brezmadežne
Ena starodavnih cest, ki je morda imela v preteklosti še večji pomen, kakor ga ima danes, je cesta, ki pelje iz gorenjske prestolnice čez Karavanke proti Velikovcu. Vsi vemo za Jezersko in njegove naravne lepote, manj pa smo pozorni na Kokro, kraj, ki je dobil ime po reki. Ta divja “hči planin” je dolino z Jezerskega proti Preddvoru oblikovala s tolikšno močjo, da ob poti po soteskah, ki jih je izdolbla voda, dobimo posebno spoštovanje do narave in njene moči.
Tudi ta svet ni ostal brez človeške navzočnosti. Prvi razlog zanjo je bila pomembna cestna povezava med Kranjsko in Koroško. Zato so se že v zgodnjih letih srednjega veka tu naseljevali ljudje. Prva krajevna omemba Kokre sodi v leto 1147. Pravijo, da so nekoč v Spodnjih Fužinah, enem od zaselkov Kokre, talili železno rudo. O tem, razen imena, ni sledu. Planinski in gorski svet pa je postal privlačen za mnoge naseljence, kljub temu da je življenje tu vedno zahtevnejše kakor na ravnem. Dandanes je Kokra 10 kilometrov razpotegnjeno naselje, kjer so hiše raztresene ob rečni strugi, še bolj pa daleč naokrog po sončnih legah visoko po hribih pod dvatisočaki Grintovcem, Kočno in Grebenom. Samotne gorske kmetije, kjer se ljudje preživljajo z rejo živine, s sekanjem gozda in tako, da vsak dan hodijo v dolino in naprej proti Kranju v službo – ves ta način življenja je vplival na njihovo vernost. Njihova varuhinjaje že od zdavnaj Mati božja.
Nihče ne ve, kdaj je bila postavljena prva kapela ali cerkvica njej v čast na skalnem griču nad sedanjo cerkvijo. Na njenem mestu danes stoji počitniška vila. Na tej terasi so imeli Kokrjani božjo hišo v tistih časih, ko je vsa dolina sodila še pod župnijo Preddvor. Podružnična cerkev v Kokri pa je bila že takrat dobro obiskana. V njej so bili trije oltarji in čeprav je bila maša le nekajkrat na leto, so sem zahajali romarji ter prosili Marijo pomoči. Kadar niso mogli v cerkev, so svojo pobožnost opravili kar pred njo. Nič nenavadnega zato, da so si Kokrčani tako zelo želeli imeti svojega dušnega pastirja, ki bi bil vedno na voljo zanje in za mnoge romarje. Prosili so preddvorskega župnika in druge duhovne gospode, naj jim pomagajo, ter končno doživeli ta dan. Leta 1751 je bilo zapisano v kroniko: “Zdaj se je Ijudem izpolnilo, kar so pričakovali tako težko in tako dolgo. Dobili so duhovnega gospoda in prižgali luč, da gori noč in dan pred Najsvetejšim. Vsled prejetih milosti že dolgo znana božja pot, bo še bolj oživela. Zdi se, da Marija zdaj Kokrjane prijazneje gleda s trona, kakor jih je gledala poprej.” Stalna navzočnost duhovnika je romarje od drugod še bolj privabljala, da so prihajali k Mariji. Ko je bila leta 1787 Kokra povzdignjena v samostojno duhovnijo, pa je to domačine še bolj spodbudilo, da so se odločili pozidati novo cerkev na nižjem kraju, da bi bila laže dostopna. Le nekaj sto metrov niže od nekdanje so jo postavili. Dela je vodil župnik Anton Ostenik. Končali so jih leta 1797. Cerkev je posvetil po petih letih (27. junija 1802) takratni ljubljanski nadškof Mihael Brigido.
Po zunanjosti kokrška romarska cerkev še zelo spominja na številne podobne vaške baročne cerkve po Sloveniji. Tudi njena notranjščina ima v sebi še vedno veliko baročnega in vsaj na barok spominjajočega umetniškega okrasja. V glavnem oltarju sredi zlatih oblakov kraljuje Marijin kip, ki je po stari navadi oblečen. Marija ima v naročju Jezusa, v drugi roki pa žezlo. Čigavo delo je oltar in kdaj je nastal Marijin kip, ni znano. Pač pa je znan avtor stranskih oltarjev sv. Urbana in sv. Ane. Za kokrško cerkev ju je izdelal mojster Ambrožič iz Kranja, blagoslovil pa škof Missia 17. junija leta 1890.
Foto: Marjan Smerke
Informacije:
Župnija Jezersko
Zgornje Jezersko 101
4206 Zgornje Jezersko
Telefon: (04) 254 10 55
V upravi iz Preddvora:
Župnija Kokra
Dvorski trg 9
4205 Preddvor
Dostop: z vozili do cerkve.
[wpgmza id=”5″ marker=”85″ zoom=”11″]