Doma Izleti Romarske cerkve Nazarje

Nazarje

Župnijska cerkev Marije Nazaret

Nazarje

Ob poti, ki vodi iz Kamnika čez prelaz Črnivec proti Celju, je bilo v davnini izredno razgibano. Živo nasprotje tega, kar je danes. Kraji, ki so danes odmaknjeni od glavnih prometnih žil, so bili takrat živahna središča. Posebno v Zgornji Savinjski dolini. Tu je bilo več stoletij pravo srce ljubljanske škofije, saj so ljubljanski škofje na posestvih v Gornjem Gradu prebili več časa kot v Ljubljani. Eden od škofov, ki je posebno rad prebival v Zgornji Savinjski dolini in je v gornjegrajski katedrali tudi pokopan, je bil Tomaž Hren. Med cerkvami, za katere ima zasluge, je cerkev Marijinega oznanjenja v Nazarjah.

Nazarje so se razvile kot naselje šele v tem stoletju, ko je ljubljanska škofija tam postavila prve lesne obrate. Lega na dnu Gornjegrajske kotline, ob sotočju Savinje in Drete, pa je že v srednjem veku privabila gospodo, da si je tu postavila grad. Med lastniki so bili tudi celjski grofje. Ti so po letu 1437 začeli graditi nov grad, ki so ga kasneje različni lastniki večkrat prenavljali. Dandanes je ta zaradi lepe obnove posebna zanimivost kraja. Krona vsega pa je še vedno slikovita božjepotna cerkev, ki kraljuje nad krajem. Stoji na hribu, ki so mu nekoč pravili Gradišče. Nanj je rad zahajal škof Hren, vnet Marijin častilec. Ker se mu je tako priljubil, se je odločil postaviti tukaj loretsko kapelico, po vzoru sloveče božje poti v Loretu, kjer so ohranjeni zidovi nazareške hišice. Ljudem seje grič z Marijino kapelico hitro prikupil in so začeli trumoma zahajati sem, grič pa so prekrstili iz Gradišča v Nazaret in Nazarje. Že škof Hren je moral nastaviti dva duhovnika, toliko veliko romarjev je prihajalo. Po njegovi smrti se je za Nazarje zavzel njegov naslednik škof Scharlichi. Iskal je primerne oskrbnike novega romarskega kraja. Prav takrat pa so pred Turki pribežali v Slovenijo frančiškani iz Bosne. Tem je izročil skrb in obenem dovolil, da smejo h kapeli prizidati večjo cerkev in samostan. Novi upravitelji so najprej sezidali samostan (1639), nato pa še cerkev. Posvečena je bila leta 1661. Njena posebnost je nazareška hišica, ki je ostala znotraj cerkve in spominja na podobno v Loretu, ali na porciunkulo pri Mariji Angelski v Assisiju. Razkošna oprema, številni umetniki, ki so jo krasili, od Metzingerja, Jelovška do Bradaške, kažejo, da je bila to zelo obiskana božja pot. Preživela pa je tudi hude čase. Najhuje je bilo med svetovno vojno, ko so tu gospodarili Nemci. Redovnike so odpeljali, veliko premoženja pa je izginilo ali bilo uničeno. V začetku avgusta 1944 pa je zgorel tudi del samostana. Današnji romar posledic vsega tega ne vidi več, saj je vse obnovljeno in lepše kot prej.

Ohranjena samostanska kronika vsebuje zanimiv dogodek iz samostana, ki ga je zapisal očividec p. Dominik Pretner 17. in 18. novembra 1761. Opolnoči prvega dne je slišal glasove v samostanskem hodniku, a ni videl nikogar. Drugi dan opolnoči paje srečal prikazen pokojnega patra Deodata Ljubiča, ki ga je prosil, naj opravi mašo za nekega pokojnega in molitve namesto njega, ker tega za življenja ni opravil, čeprav je obljubil. P. Dominik je res maševal, kakorje bil naprošen in ko se je vrnil v svojo sobo, je bila ta nenavadno svetla, kar so si razlagali kot znamenje, da je bila duša pokojnega patra Deodata rešena. Ko so pozneje preverjali imena iz te zgodbe, se je pokazalo, da gre za resnične osebe. Deodat Ljubič je bil Šempetrčan iz Ljubljane, ki je kot redovnik stregel kužnim bolnikom na ljubljanskem gradu, zaradi tega zbolel in naglo umrl. Dominik Pretner, rojen v Radovljici, pa je umrl v samostanu v Brežicah enajst let pozneje na isti dan, kot je videl prikazen.

Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke

Informacije:

Frančiškanski samostan Nazarje
Samostanska pot 50
3331 Nazarje

Telefon: (03) 583 19 93

Dostop: z  vozili.

Glavni shodi: Gospodovo oznanjenje (25. marec), porciunkula (2. avgust), Brezmadežna (8. december).

Na tej lokaciji ni rezultatov. Prosim poskusite znova.

Objave iz iste kategorije: