Vsebina:
Župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja
Skorajda pravljična kulisa Kamniških Alp daje zidovju in zvoniku cerkve v Mekinjah pri Kamniku mogočen videz in kar vabi mimoidočega, da se ustavi. Prvo pisno poročilo o stavbni zgodovini kraja, kjer danes stojita samostan in cerkev, sega v 12. stoletje (1143), ko je bil Kamnik osrednje mesto Kranjske. Takrat je na sedanjem kraju stal grad plemenitih Gallenbergov. Ti so imeli vposesti tudi Stari grad nad Kamnikom.
Ob gradu Mekinjskih gospodov je stala stara Marijina kapela. O njenem nastanku pripoveduje legenda. Pastirji so pasli ovce po okoliških goščavah. Kar naenkrat ne slišijo več njihovih zvončkov in glasov ter opazijo, da so vse izginile. Zaskrbljeni jih začno kličati in iskati. Presenečeni jih najdejo v tropu pred podobo Matere božje. To podobo so vzeli s seboj domov in jo skrbno shranili. Naslednje jutro so bile ovce spet na istem kraju in molče strmele v čudovito podobo, ki je čudežno izginila iz skrivališča. Ta dogodek se je razvedel med ljudstvom, zato so se odločili postaviti kapelo.
Zgodovina potrjuje, da je bila pri tej grajski kapeli, ki ji je ljudsko pripovedništvo dalo čudežen začetek, že 3. oktobra 1287 ustanovljena kaplanija. Samo trinajst let pozneje je prišlo do še večje spremembe. Žiga III. Gallenberški se je odločil ustanoviti v svojem gradu v Mekinjah samostan sester klaris. Njim je bila izročena tudi kapela, ki je stala zunaj gradu. Sestre so grad preuredile za samostan. Prva predstojnica samostana naj bi bila s. Klara. Izročilo pravi, da je bila sestra ustanovitelja Žiga Gallenberga. Samostan je rastel, z njim pa se je spreminjala tudi zunanja podoba kraja. Ko so Turki leta 1471 izropali in porušili staro stavbo, so jo sestre s pomočjo dobrotnikov kaj hitro obnovile. V burna leta 15. stoletja sodi tudi gradnja ali povečava mekinjske cerkve. Sedanjo podobo je samostan s cerkvijo dobil po letu 1682. Takrat so meceni mekinjskega samostana Gallenbergi podrli staro stavbo in začeli zidati nov samostan. Sestre niso bile dolgo v novih prostorih, saj so morale že čez sto let oditi, ker je Jožef II. ukinil samostan, premoženje pa je bilo odpeljano. Stavba je nato doživljala čase različnih gospodarjev, vse dokler niso sem prišle sestre uršulinke in leta 1903 odprle dekliško šolo, leta 1919 pa dekliško meščansko šolo.
Bogati dobrotniki, sestre klarise in pobožni Marijini častilci so pustili v mekinjski cerkvi veliko umetniško bogastvo. Že obnovljene zunanje stene cerkve kažejo sledove gotskih oken, v notranjščini pa se pokaže ena najlepših prostorskih umetnin pri nas. Njen največji okras so oltarji. Prvi in najlepši je glavni oltar Marijinega vnebovzetja, kjer kraljuje v čudoviti umetnini kamniške frančiškanske rezbarske delavnice slika slovenjegraškega mojstra Straussa. Oba stranska oltarja sta kamnita, delo Mihaela Cussa; ta je izdelal tudi oltar v kapeli sv. Antona, kipa zanj pa naročil v Benetkah. Posebno zanimiva je kapela sv. Kolomana nasproti vhoda v cerkev. V njej so rimski, gotski in baročni nagrobniki, vsa kapela pa je poslikana z grbi samostanskih prednic. V njem je bil nekoč božji grob, ki ga je naredil mojster Franc Jelovšek.
Za romanja k Mariji v Mekinje ima posebno vrednost Marijin kip, ki pri slavoločni steni ob vhodu v prezbiterij kraljuje pod posebnim baldahinom. Kip je oblečen, Marija jn Jezus imata celo lasulji; izdelan naj bi bil okrog leta 1719. češčenje mu izkazujejo na 7. velikonočno nedeljo, ko ga v slovesni procesiji nesejo iz župnijske cerkve v grajsko kapelo Marije Pomočnice na Zduši in nato zopet nazaj.
Foto: Marjan Smerke
Informacije:
Župnija Mekinje
Polčeva pot 11
1241 Kamnik
Telefon: (01) 839 72 77
Dostop: z vozili do cerkve.
Glavni shod: 7. velikonočna nedelja.
[wpgmza id=”5″ marker=”81″ zoom=”11″]