Primož Plahuta & Tomo Jeseničnik
Najlepše vinske poti
Vodnik po slovenskih vinogradih
Zgoraj navedena ustvarjalca te imenitne knjige sta si razdelila delo tako, da je prvi avtor besedila, drugi pa avtor fotografij, nekaj pa je prav gotovo pripomogla tudi urednica pri Cankarjevi založbi Darja Butina. Oba avtorja sta slovenski javnosti že znana, kajti Primož Plahuta je leta 2004 izdal Veliki vinski leksikon, Tomo Jeseničnik pa je napisal in s fotografijami opremil knjigo z naslovom Slovenija v presežnikih. Obe knjigi smo predstavili tudi v naši reviji.
Knjiga je potemtakem izdelek dveh visoko kvalificiranih avtorjev, ki sta vsak na svojem področju „doma“ in jima zato lahko zaupamo. Deloma tudi zato, ker je knjiga nastajala dalj časa (tri leta) in nikakor nista hitela zato, da bi ujela kakšen v naprej določen rok. Tako je nastala knjiga, ki s svojim naslovom Najlepše vinske poti bralca lahko tudi zavede, saj prinaša mnogo več kot sledi iz njenega naslova. Predvsem to ni knjiga, ki bi opisovala tako imenovane vinske ceste, ki jih imamo v Sloveniji veliko in so tudi označene na terenu in na (turističnih) zemljevidih.
Vsebina knjige
Devet vinorodnih okolišev v Sloveniji je tu predstavljenih v vsej njihovi naravni in kulturni raznolikosti. Beseda teče o trtah, o vinih, o najznamenitejših vinorodnih legah, o vinarjih in njihovih kleteh, o gostiščih in kulinariki, o kulturnih spomenikih in znamenitostih in še bi lahko naštevali. Avtor besedila v uvodu pove, da nas vodnik popelje čez krajino, ki ji po pestrosti in eleganci ni enake, in v kateri si lahko spočijemo oči ob pogledu na vinorodno preprogo in srednjeveške lepote. Besede so skladno dopolnjene s fotografskimi izseki, ki kakor kamenčki v mozaiku izpopolnjujejo stvaritev. Največ fotografij je jesenskih – vseh je okoli 400 – kajti tedaj je vinorodna pokrajina najlepša, ne samo za fotografa, ampak tudi za vinogradnika.
Monografija o slovenskih vinorodnih okoliših, njihovih vinih, kulturni dediščini in sedanjem utripu nas popelje po devetih vinorodnih okoliših od Goriških brd, Slovenske Istre, Krasa in Vipavske doline, preko Dolenjske, Bele krajine in Bizeljsko – Sremiča na Štajersko in v Prekmurske gorice. Najobsežnejše je poglavje o Štajerski, ki jo sestavlja kar pet nekdanjih okolišev in zato ni čudno, da v knjigi zavzema natanko 100 strani. Ostala poglavja so po obsegu bistveno krajša, med 24 in 30 stranmi. V celoti knjiga obsega 324 strani.
Poleg splošnih informacij o okolišu je pri vsakem okolišu izpostavljenih več različnih krajev, vendar vedno pod enakim naslovom Izleti s poti. Poglavja pa zaključujejo kratki opisi za posamezen okoliš tipične kulinarike, našteti so bolj znani vinarji in vinske kleti, bolj znane gostilne, turistične kmetije in prenočišča in dodani so naslovi s telefonskimi številkami in internetnimi naslovi, na katerih bralec lahko dobi še več informacij.
Vodnik po slovenskih vinogradih je pravzaprav vabilo, da se še prej preden se odpravimo na pot nanjo tudi temeljito pripravimo. Tako „oboroženi“ bomo veliko več videli, bolje bomo spoznali in razumeli slovenskega človeka, kajti vinska trta in vino sta pomembno oblikovala kulturno dediščino v naših krajih. Posredno je bil soustvarjen, kot piše Primož Plahuta v uvodu, značaj slovenskega človeka, ki si danes ne more več predstavljati življenja in običajev brez vina.
Povzeto po reviji Moja Slovenija