Janez Bogataj, Dušan Brejc, Janez Bratovž
Martinov praznik
Knjigo z naslovom Martinov praznik so napisali trije zgoraj našteti avtorji in zato ima knjiga tudi tri podnaslove: Martinovanje nekoč in danes, Mlado vino in Martinova pojedina. Knjigo je v nakladi 1300 izvodov izdala založba Kmečki glas. Najobsežnejše je prvo poglavje (54 strani), ki ga je napisal znani slovenski etnolog Janez Bogataj. Razdelil ga je na dve podpoglavji (Martinovanje, ljudski praznik in Sodobna martinovanja, izumljanje tradicij) in 20 razdelkov. 
Drugo poglavje z naslovom Mlado vino, kot ga še ni bilo, napisal ga je Dušan Brejc, je v knjigi najkrajše, saj obsega le 32 strani. Mlado vino ni nič drugega kot začetek zgodbe o vinu, ugotavlja avtor v uvodu in to prav gotovo drži. Sicer pa je tudi to poglavje razdeljeno na 20 kratkih razdelkov s podrazdelki vred.
En razdelek manj premore tretje poglavje, ki sicer v knjigi zavzema nekoliko več prostora (37 strani) in to predvsem na račun prav tolikšnega števila kot je razdelkov celostranskih fotografij na predhodnih straneh opisanih jedi. O martinovih jedeh se je razpisal Janez Bratovž in poglavju dal naslov Martinova pojedina, sodobno slastna. Tudi s tukaj uvodoma izraženo mislijo: „ni nujno, da vedno in povsod na Martinov praznik ponudimo le tradicionalno pojedino – pečeno gos, zelje in mlince,“ se lahko samo strinjamo. Zato je še toliko bolj hvalevredno, da se je pisec tega poglavja potrudil in nanizal lepo število receptov, s katerimi lahko oplemenitimo kulinarično dediščino. Sicer pa je to poglavje treba razumeti kot koristno in okusno dopolnilo h knjigi. Ob upoštevanju katerega koli od 19 receptov bo Martinova pojedina lahko bogatejša, bolj pristna in tudi lepša, lahko pa tudi ne – okusi so pač različni.
Martinovanje nekoč in danes
Avtorja prvih dveh poglavij v knjigi se v nasprotju s poglavjem o martinovi kulinariki gibljeta bolj na abstraktnem ali/in teoretičnem, lahko bi se reklo znanstvenem nivoju. Še posebej poznavalsko in temeljito je razdelano prvo poglavje Martinovanje nekoč in danes. V njem bralec izve vse kar je znanega o sv. Martinu. Tudi to, da se je rodil okoli leta 316 blizu naših krajev v Sombotelu (Sabaria) na današnjem Madžarskem in da je umrl 11. novembra leta 397 v kraju Candes blizu Toursa v Franciji. Bil je eden prvih svetnikov nemučencev, ki mu je cerkev priznala svetniško čast. V nadaljevanju bralec veliko izve o čaščenju in upodobitvah sv. Martina, o martinovanju kot prazniku letine, o martinovih pojedinah, drugih šegah in navadah ob martinovanju, o blagoslavljanju novega vina, ter nekaj tudi še o nekaterih drugih Martinovih prisotnostih (osebna imena, imena krajev, literarnih junakov, Pot sv. Martina). Vse naštete teme so opisane z vidika spreminjanja v času (historično) in z vidika razlik med slovenskimi regijami.
V drugem delu prvega poglavja se avtor najprej ozre na martinovanja po Evropi (v italijanskem Meranu, v slovenskem zamejstvu in pri Hrvatih), nato pa poglobljeno predstavi sodobna martinovanja v Sloveniji, oziroma točneje v Podravju, Posavju, na Primorskem, v Ljubljani in drugod po Sloveniji. V zadnjih treh razdelkih je govora o sodobnih Martinovih jedeh v gostinski ponudbi, o martinovanju, alkoholu in posledicah, ter o Martinovem kot prazniku vina. V zvezi s tem ugotavlja, da je vino od 70. let prejšnjega stoletja naprej v Sloveniji potrebovalo „zgodbe“, ki so pomemben pogoj za njegovo prodajo.
V drugem poglavju je govora o mladem vinu, pri čemer je vseeno, ali mu rečemo mlado ali novo vino. Če želimo ob vsej zmedi glede poimenovanj in pojmovanj natočiti čistega vina je potreben širši vpogled v vinsko notranjščino, kot pravi avtor. Ta notranjščina pa je vse prej kot enostavna, zlasti za nepoznavalca. Vino bi bilo nekakšna vmesna faza med grozdjem in kisom, če bi vino prepustili naravni poti. Zato je seveda povsem logično, da je prvi razdelek poimenovan Pot do vina. Sledi razdelek z naslovom Včasih so mlado vino hitro popili; v njem se avtor ozre v spreminjanje navad v preteklosti, dokler ne pride do „paradigme mladega vina“.
Poseben razdelek je posvečen mlademu beaujolaisu, nakar sledi razdelek z imenom Zlato trženjsko obdobje in razvoj tehnologij. Posebni razdelki so posvečeni mlademu vinu v Italiji (italijanski novello), v EU in drugod. Mlademu vinu v Sloveniji sledi razdelek o pridelavi mladega vina danes. Posebej temeljito je razdelana estetika mladih vin (videz, vonj, okus) in drugih podobnih vin.
Povzeto po reviji Moja Slovenija
