Tokrat se bomo z našo rubriko Slovenske domačije poskusili vživeti v povsem samosvoj svet, v življenje več kot 400 družin iz Pirana in okolice, ki so poletja do 60 let prejšnjega stoletja preživljale v solinah s srednjeveškim načinom pridobivanja soli. V starih Piranskih solinah so začeli pridobivati sol že proti koncu 14. stoletja (leta 1375), ko so na bazenih začeli gojiti petolo, pripeljano z otoka Paga. Mimogrede je treba povedati, da so nekatere soline še starejše od Piranskih (npr. Lucijske), in strokovnjaki domnevajo, da je solinarstvo na tem prostoru staro že več kot 1000 let.
Petola je podlaga, narejena iz zelenomodrih cepljivk oziroma cianobakterij. Te alge je treba prilepiti na dno bazena, tako da ustvarijo glazuro, ki ločuje sol od blatnih sedimentov spodaj. Nasploh priprava bazena ni prav nič enostavna, saj lahko traja od tri do pet let, po drugi strani pa ga je mogoče uničiti v enem samem dnevu – zelo enostavno, če ga pustijo, da se posuši. Danes v solinah ob kanalu Giassi pridobivajo sol samo še v okviru dejavnosti Muzeja solinarstva, toliko da ohranjajo “pri življenu” staro veščino pridobivanja soli in da z njo seznanjajo vse tiste, ki jih to zanima, največkrat so to mladi ljudje iz Slovenije in drugih držav.
Po moderniziranem postopku danes še vedno pridobivajo sol v severnem delu Krajinskega parka Sečoveljske soline, ki ga imenujejo Lera (in v Strunjanu), medtem ko se južni muzejski del imenuje Fontanigge. Oba dela sta ločena s kanalom Grande – Drnica. Skupna površina celotnih Sečoveljskih solin je približno 6,5 km2 in so skupaj z bližnjimi Strunjanskimi solinami najbolj severno ležeče še delujoče soline v Sredozemlju. So ene redkih solin, kjer se sol še prideluje po več stoletij starih postopkih.
Vlada Republike Slovenije je območje Sečoveljskih solin leta 2001 razglasila za krajinski park, območje Muzeja solinarstva pa za kulturni spomenik državnega pomena. Na tem prostoru se torej naravna in kulturna dediščina ne samo srečujeta, ampak tudi dopolnjujeta. Pri tem je treba povedati, da so soline tudi življensko okolje številnih rastlinskih in živalskih vrst – našteli so preko 270 ptičjih vrst, od katerih jih tu gnezdi okoli 90 in številne med njimi so tudi zaščitene. Isto velja tudi za rastline.
Bivališča in bivalna kultura solinarjev
Od približno 185 hiš, ki so nekoč stale na prostoru Sečoveljskih solin sta samo dve obnovljeni in preurejeni v muzej, tretja preurejena stavba v tem sklopu pa je nekdanje skladišče, v katerem je sedaj muzejsko prikazan razvoj solinarstva na severozahodni obali Istre. Te hiše so bile zgrajene proti koncu 19. stoletja, kar pomeni, da ne gre za zelo stare objekte. Bile so le občasna oziroma sezonska bivališča solinarjev, a jih vseeno smemo in moramo obravnavati kot domačije, saj so stanovalci v njih ostajali neprekinjeno čez celo poletje, od maja do oktobra in so pravzaprav vse potrebe zadovoljevali tu. Razvili so posebno bivalno kulturo, ki je danes nazorno prikazana v dveh preurejenih hišah in v nekdanjem skladišču.
Pritličje hiše je v enem delu služilo kot skladišče soli, v drugem pa kot prostor za orodja, ki so jih uporabljali za pridobivanje soli. V nadstropju so bili bivalni prostori za celo družino. Vsi prostori v nadstropju so navzgor odprti, torej brez stropov. Po pravilu je bilo nadstropje razdeljeno na tri prostore: najmanjši prostor je bila otroška soba, večji je bila soba za odrasle z zakonsko posteljo, ogledalom, skrinjo in omaro, največji prostor pa je bila kuhinja z odprtim ognjiščem, mizo in klopmi. Tu so stale tudi večje posode za vodo, ki so jo prinašali iz Dragonje. Posoda, areta ali zara, je bila spodaj glinasta, da je voda lahko izhlapevala, zgoraj pa polakirana, da je vsebina ostala čimbolj hladna. Posebnost tega prostora je tudi niša v zidu, v kateri so shranjevali živila. Še večja posebnost, oziroma zanimivost je roža vetrov na steni, ki je solinarjem s pomočjo občutljivega semena služila kot nekakšen barometer za napovedovanje vremena. Vsaka soba je bila drugače okrašena, kar kaže na razmeroma visoko razvito bivalno kulturo stanovalcev.
Jedli so ribe, školjke, kalamare, rake, kot priloga pa je bila na mizi največkrat polenta. Vse jedi so pripravljali na olivnem olju, soli pa jim gotovo ni manjkalo. Vino so mešali z vodo in to imenovali bevanda. Kruh so pekli v majhnih pečeh, s tem, da je peči za peko kruha premoglo samo nekaj hiš. Zato so kruh žigosali – vsaka družina je imela svoj družinski žig – tako, da ni moglo priti do zamenjave. Ti žigi so tudi shranjeni v muzeju.
Pri pridobivanju soli so uporabljali več orodij, ki jih drugje ne poznamo. Posebne štirioglate lesene natikače so imenovali taperini, posebne grablje za nabiranje soli na kup so imenovali gabere itd. Nasploh celotna solinarska terminologija izvira iz italijanščine. Delo solinarjev sploh ni bilo lahko, prej težaško, saj ni bilo redko, da je en solinar na dan pridelal celo tono soli. Po poklicu so bili kmetje iz Pirana in okolice in sploh niso bili lastniki bazenov in hiš, ampak le najemniki.
Nad Muzejem solinarstva bedi Pomorski muzej Sergej Mašera iz Pirana in videti je, da dragoceno znanje, ki se je stoletja prenašalo iz roda v rod, prav po zaslugi tega muzeja ne bo zamrlo. Muzej solinarstva namreč nista samo obnovljeni solinarski hiši, ampak tudi njima pripadajoči solni polji in nekoč plovni kanal Giassi, glavni kanal za dotok morske vode.
