Vsebina:
Na ozkem prostoru med Tržiško Bistrico na eni strani in vzpetino na drugi je nekoč stala skupina pretežno lesenih stavb. Zato ni čudno, da so v požaru, ki je leta 1689 zajel levi breg Tržiške Bistrice tudi vse pogorele. Postopoma so na pogorišču starih hiš in drugih poslopij začele rasti nove stavbe, med njimi tudi tako imenovana Kurnikova hiša. Vsa je v enem kosu in najbrž se prav zategadelj nikjer ne omenja kot Kurnikova domačija, pač pa dosledno kot Kurnikova hiša.
V skupini hiš, ki so na prostoru pod župnijsko cerkvijo zrasle sredi oziroma proti koncu 18. stoletja je najbolj verodostojno podobo ohranila prav Kurnikova hiša. Zahvaljujoč srečnim okoliščinam se je nespremenjena ohranila do današnjih dni. Originalno je pravzaprav vse, razen strehe iz smrekovih in macesnovih skodel, ki jih je bilo treba zamenjati, če so hoteli hišo ohraniti tudi za nas in za prihodnje rodove. V muzej pa ni spremenjena samo zaradi svoje vrednosti kot stavbe, ampak tudi zaradi ljudskega pesnika Vojteha Kurnika, ki je večino življenja preživel v tej hiši in ki je bil po poklicu kolar. Živel je v letih med 1826 in 1886.
V začetku 19. stoletja je namreč hiša prešla v last družine kolarjev Kurnikov, po domače Rodarjev. Kolarsko delavnico so imeli v kleti, kjer je v celoti ohranjena še danes. S kolarsko obrtjo imajo posredno opraviti tudi značilne odprtine na strehi, ki so pravzaprav sušilne line, kajti v prostoru pod streho so sušili les pa tudi usnje, volno in še kaj drugega. Zadnja lastnica Kurnikove hiše je bila Mici Kurnikova, pesnikova pranečakinja, znana kot tržiška šivilja in pletilja. Leta 1967 je hišo zapustila oziroma podarila Tržiškemu muzeju, ki za hišo skrbi še danes. Pod strokovnim vodstvom Zavoda za spomeniško varstvo Kranj so hišo obnovili in preuredili in jo leta 1972, kot stavbni spomenik 18. stoletja, odprli za javnost. Danes funkcionira kot ena od pomožnih lokacij Tržiškega muzeja.
Oris stavbe in bivalne kulture v njej
Pritličje hiše je zidano, nadstropje pa je v celoti leseno in lesena je seveda tudi slikovita streha iz skodel. Poseben čar daje Kurnikovi hiši krožni gank, ki je lepo ohranjen in še vedno uporaben. Zgornji del hiše je iz brun in iz brun so tudi stropi v vseh prostorih, od tistih v pritličju, do tistih v nadstropju. Značilna so majhna okna z okvirji iz zelenega peraškega kamna. Po tlorisu gre za kmečki tip gorenjske hiše z značilnostmi obrtniškega prostora.
Razporeditev prostorov v hiši odstopa od klasičnega vzorca, če kot klasičen vzorec označimo razporeditev, po kateri prostor iz veže na desno funkcionira kot hiša, levo pa štibeljc ali shramba. V tej hiši iz veže na desno najprej stopimo v manjši prostor – izbo – ki je pesniku Vojtehu Kurniku služila kot delovna soba. Funkcija tega prostora je potemtakem tesno povezana z žilico kolarja in hkrati pesnika Kurnika. Danes se občasno uporablja tudi kot razstavni prostor, sicer pa je to pesnikova spominska soba.
Levo od vhoda je spalnica s pečjo na drva, s “špampetom”, zibelko, skrinjo, omaro in šivalnim strojem Mici Kurnikove. Prek lesenega podesta stopimo v črno kuhinjo z dvema kuriščima. Ob steni je odprtina, skozi katero se je dim vzpenjal v dimnik. Na ta način se je dim dalj časa zadrževal pod stropom črne kuhinje, kjer so sušili klobase in druge kose mesa. Črna kuhinja je dejansko osrednji prostor v hiši, v katerem niso samo pripravljali hrane, ampak so s tem ogrevali tudi druge prostore. Toplota je bila speljana v dve peči, v peč v spalnici in v peč v hiši. V kuhinji je ohranjeno kuhinjsko orodje, lonci, omara (morajna).
Skozi prehod v črni kuhinji pridemo v zadnjo vežo, iz nje pa v belo ali “delavsko” kuhinjo na levi strani in v hišo na desni. Najvažnejši del opreme v beli kuhinji je zidani štedilnik na drva, ki ga je uporabljala Mici, poleg tega pa je v kuhinji še mentrga, sklednik, nečke in še več manjših predmetov. V hiši je poleg že omenjene krušne peči iz leta 1890 še več enako starih predmetov: miza s klopmi po celi dolžini stene, večja omara (predalnik) za spravilo perila in oblek, medtem ko je model za sušenje nogavic nekoliko starejši. Posebej zanimive so tri slike nad predalnikom. Na eni je portret pesnika Vojteha Kurnika, dve pa sta nabožni (Jezus, Marija); avtorstvo slik ni znano.
Kurnikova hiša kot galerija
V nadstropje vodijo zunanje in notranje stopnice. Razporeditev prostorov v nadstropju je pravzaprav enaka kot v pritličju, s tem, da ima črna kuhinja samo eno kurišče, ne dveh. Dva večja in zelo nizka prostora sedaj služita kot razstavna prostora. V razstavni sezoni se zvrsti od 6 do 8 razstav, ki so po navadi zelo dobro obiskane. V avtohtonem stavbnem ambientu se predstavljajo mladi in še neuveljavljeni umetniki, največkrat gre za razstave z etnološko vsebino, oziroma izdelke, ki jih obravnavamo kot izdelke domače obrti (gregorjevo, panjske končnice, izdelki iz voska, domače vezenine, loški kruhki itd.).
Iz ganka najprej stopimo v vežo, iz veže levo v zgornjo hišo s pečjo, drugi prostor pa je najbrž služil za spalnico, lahko pa tudi kot skladišče, v kolikor ni bilo potrebe po prostoru za spanje. Trenutno je v tem prostoru razporejenih nekaj predmetom na temo Velike noči, od ragelj, jerbasov, košar in cekarjev, svitek, do velikonočnih prtičev za pokrivanje velikonočnih dobrot, ki so jih ljudje nosili v cerkev k blagoslovu. Poleg tega je razstavljenih še veliko vezenin. Stalno mesto v tem prostoru imata miza in skrinja.
Velika posebnost Kurnikove hiše je tudi ta, da je imela črno kuhinjo tudi v nadstropju, kar pomeni, da sta bili v hiši kar dve črni kuhinji in da so lahko ogrevali tudi zgornje prostore. Dva prostora v nadstropju sta namenjena depoju, manjši pa muzejski trgovinici.
Vojteh Kurnik kot pesnik
Glede na to, da je na vogalu hiše tudi portretni doprsni kip Vojteha Kurnika je prav, da nekaj besed spregovorimo tudi o njem. Kot rečeno je bil Vojteh Kurnik po poklicu kolar, po talentu pesnik in po odločitvi slovenski rodoljub, tako so zapisali v Pesmarici, ki jo je izdal Tržiški muzej. V hiši je živel od rojstva 1826 do 1859, ko se je preselil v Ljubljano.
Verzi so se v Kurnikovi glavi pogosto rojevali tudi med delom. Zato jih je zapisoval kar na deske, ali na oblance. Nekaj teh oblancev si obiskovalec še danes lahko ogleda v hiši. Kot pesnik je govoril o Tržiču in okolici, o njegovih prebivalcih in posebej še o rokodelcih. Literarno sicer ni bil visoko izobražen, a se je vendarle uspel dvigniti nad povprečje svojega kraja, oziroma nad raven tedaj neukega in na tuj jezik naslonjenega življa. Najbolj jedrnato in preprosto je zadel v srčiko svojega poslanstva s spodnjim verzom:
Moj oča je Vodnik,
Prešeren pa stric,
Zato sim podpornik,
Slovenskih modric.
