Doma Izleti Etno kmetije Kavčnikova domačija

Kavčnikova domačija

Živi muzej kmečkega stavbarstva
Kavčnikova domačija

Kavčnikova domačijaKavčnikova domačija nas s svojim osrednjim delom imenovanim dimnica popelje v čas pred kakšnimi 400 leti. Da gre za tako staro stavbo dokazujejo mala okenca na dimnični celici, smučni mehanizem za zapiranje oken in detajli lesenih tečajev na vhodnih vratih v lopi. Dimnična celica je bila tedaj edini bivalni prostor Kavčnikove domačije, saj majhna veža te funkcije ni imela.  
etno kmetije kavcnikova domacija 02 Kavčnikova domačija Celotno življenje na kmetiji je torej potekalo v dimnici. Zato je mogoče reči, da se v tem prostoru srečujemo z zgodovino in načinom bivanja, ki sega daleč nazaj v pretekla stoletja in ki se je končalo šele pred dobrim desetletjem, ko je (iz)umrl zadnji lastnik hiše. V dimničnem prostoru so spali, kuhali, jedli in delali, ponoči so se ljudem pridružile še kokoši, ob toplem ognjišču pa se je grel kak ducat mačk. Osrednji del dimnice sta bila ognjišče in peč. K ognjišču spada železno in glinasto posodje, sklede in lonci z različnimi kuhinjskimi potrebščinami in začimbami. Tu ob ognjišču in peči je seveda imela glavno besedo gospodinja. Na drugi strani pa je bil gospodarjev delavni kotiček – 'ponk' z množico čevljarskega, tesarskega, mizarskega in kolarskega orodja, kar pomeni, da so pri hiši vse znali narediti sami. Morda ne najbolj lepo in dovršeno, zato pa dovolj uporabno in marsikdaj zelo domiselno. Poleg delovne mize je še postelja, pogrnjena z doma stkanimi lanenimi rjuhami iz materine dote.

etno kmetije kavcnikova domacija 03 Kavčnikova domačija Te vrste stavb – dimnice, so obvladovale naš prostor od 11. do 18. stoletja, tedaj pa so jih oblasti začele odločno preganjati, saj so bila ta bivališča nevarna zaradi pogostih požarov. Nadomeščati so jih začele sodobneje zasnovane stavbe s tako imenovano "črno kuhinjo". Kavčnikova dimnica je do danes obveljala kot najjužnejši ohranjeni primerek dimnice v evropskem alpskem prostoru. V okameneli in oleseneli muzej je bila spremenjena leta 1986 in od tedaj dalje nad njo bedi velenjski muzej, katerega dislocirana enota je.

Novejši prostori
Pred kakimi 250 leti so k dimnici prizidali "belo hišo", belo zato, ker je bila zunaj in znotraj pobeljena z apnom in torej bela. Do danes je ta belina že dodobra obledela, tako da se lepo vidijo tramovi in špranje med njimi, ki so zatesnjene z apnom in mahom. Ta dodani prostor je seveda povezan z dimnico, ki jo je tako razbremenil pretirane večfunkcionalnosti. V ta prostor so postavili mizo s klopmi ob zunanjih stenah in nekaj stolov, kar skupaj z nabožnimi slikami nad klopmi spominja na bogkov kot. V kotu diagonalno na bogkov kot je peč, ki je v bistvu nekakšen podaljšek ognjišča iz dimnice.

etno kmetije kavcnikova domacija 04 Kavčnikova domačija Temelji najstarejšega in novejšega dela poslopja so iz različno velikih kosov kamenja imenovanega rženjak. To je vulkanska kamenina iz bližnje gore Smrekovca, za katero je znano, da je bila pred mnogimi leti aktiven ognjenik. V kletnem prostoru s kamnitimi stenami so imeli prašiče, v novejšem času pa tudi koze in ovce. Kavčnikova domačija je krita s skodlami, kar je bilo značilno za vse domačije visoko v hribih, v dolini pa so hiše pokrivali s slamo, saj je tam uspevalo žito.

Najkasneje so k že obstoječi dimnici z belo hišo vred na nasprotnem koncu prizidali še klet in hlev, nad njima pa so postavili še lesen skedenj. Klet danes služi različnim namenom npr. tečajem, ki jih organizira univerza za tretje življensko obdobje. Del skednja je namenjen hrambi orodja in strojev, v njem pa si obiskovalci lahko ogledajo tudi kratek film o Kavčnikovi domačiji. Drugi del skednja je preurejen v provizorični razstavni prostor s plakati, zloženkami in drugimi gradivi, nekaj je tudi spominkov, ki jih je možno tudi kupiti.

etno kmetije kavcnikova domacija 05 Kavčnikova domačija Ob zaključku je treba povedati tudi to, da Kavčnikova domačija predstavlja dom malega, revnega kmeta visoko v hribih (preko 700 metrov). Tak je bil tudi prvi po imenu znani lastnik domačije Matevž Počen, ki je l. 1827 imel vsega skupaj okoli 3 ha zemlje, kar je bilo premalo za preživetje povprečno velike družine, kaj šele večje. Zato je moral iskati kruh z delom pri večjih kmetih v soseščini. In zato ta kmetija oziroma domačija tudi ni mogla slediti tedanjim spremembam v stavbarstvu in se je ohranila takšna kot je bila pred 200 in več leti. Ob tem velja povedati še to, da se ta domačija nahaja sredi gozda, precej oddaljena od ostalih domačij. Ne glede na to je dostop do nje danes mnogo lažji kot nekoč, saj skoraj do nje pripelje asfaltirana pot.

Ostale večje domačije v nekaj nižje ležečih Zavodnjah nad Šoštanjem so lažje sledile spremembam, ki jih je prinašal čas, saj so bile večje in na bolj dostopnem terenu. Zavodnje so bile tedaj tudi razmeroma pomemben kraj, nekakšen lokalen center ob cesti, ki je vodila iz Celjske kotline na Koroško, preko Črne. Ceste Velenje – Slovenj Gradec skozi Hudo luknjo tedaj še ni bilo.

Objave iz iste kategorije: