Muzej na prostem Rogatec
Pravzaprav je nenavadno, da so se v razmeroma majhnem mestu kot je Rogatec med prvimi v Sloveniji domislili, da bi bilo potrebno urediti muzej na prostem. Še bolj nenavadno je to, da niso ostali le pri zamisli, ampak so jo tudi uresničili. Leta 1981 so ustanovili Društvo za ureditev muzeja na prostem in prav kmalu so začeli z delom. Leta 1983 so iz bližnje vasi Tlake na izbrano lokacijo zunaj mesta prenesli Šmitovo domačijo, stanovanjsko hišo subpanonskega tipa in v naslednjih 4 letih je muzej že pridobil (skoraj) današnjo podobo. Postavili so gospodarsko poslopje, dvojni vezani kozolec, svinjak in vodnjak, nato pa še čebelnjak (v katerem so še danes čebele), viničarsko hišo, brajde, "lodn" – podeželsko trgovino iz 30. let in kovačijo.
Šmitova hiša
Pritlična stanovanjska hiša subpanonskega tipa, kakršen je prevladoval v Posotelju, je bila zgrajena v letih 1816 – 18. Takšne hiše s črno kuhinjo so bile v celoti zgrajene iz lesa (brun) in se jih je zato tudi prijelo ime "cimprača". Streha s čopoma je prekrita s slamo. Tla so ilovnata, stene ometane z ilovico in prebeljene z apnom. Razporeditev prostorov je tradicionalna: vhodna veža (lojpa), v podaljšku osrednja črna kuhinja (kuhna), desno dnevni prostor (hiša) in manjša soba (štiblc), levo dekliška soba (hiška) in shramba (hramucl). V kuhni je dvoje kurišč, s katerimi so ogrevali oba sosednja prostora, kar naj bi pričalo, da je v hiši prebivala družina malce bolje stoječega kmeta.
Notranja oprema je deloma še prvotna, deloma restavrirana in deloma nadomeščena: postelje, zibelka, lesene skrinje, raztegljiva postelja (tobl), šivalni stroj, menterga, žrmlje, kuhinsko posodje iz gline, stensko okrasje itd. Še najbolj posebna v tej hiši je dekliška soba, v kateri so spala dekleta, vse dokler se niso omožile. Ker je bilo dekleta treba obvarovati pred slabo družbo, so na okencih te sobe nameščeni železni križi, pa tudi tečajev vrat baje niso nikoli podmazali. Škripanje vrat je ponoči zagotovo prebudilo ata in mamo. V štibelcu so poleg starih staršev spali tudi otroci, ki jih je bilo pri hiši vedno veliko. V iskanju ležišč zanje jim je prav prišla raztegljiva postelja. Čez dan je služila kot miza, zvečer pa so pokrov sneli, izvlekli raztegljiv del in vanjo položili slamnjačo (štrozak). Ko so fantje zrasli, so morali spat na senik.
Gospodarsko poslopje
Gospodarsko poslopje (štala) s poljskim straniščem in gnojiščem je v nadstropje zgrajeni objekt podolžnega tlorisa iz sredine 19. stoletja. Prenešen je bil iz vasi Rjavica. Sprednja stran je pravzaprav kozolec z latami, na desni stranski fasadi pa je odprta lopa (listnjak). V obeh teh dveh prostorih so razstavljene različne naprave (preša, mlatilnica, sadni mlin, vejalnik na podu itd) in orodje. V zidanem pritličnem delu je bil desno (manjši) hlev in levo (vinska) klet, nad njo je bil »pod«, kjer so s cepci mlatili žito. Zanimivo je, da so bila tla v štali lesena (lesene podnice), medtem ko so bila v hiši ilovnata.
Svinjak (štalunci)
Je nastal v drugi polovici 19. stoletja in ima 4 hlevčke za svinje – štalunce. Vsak hlevček ima stranska vrata, obrnjena na ozek prehodni hodnik, in »bautare« – okno za krmljenje živali z zunanje strani. Pritličje je zgrajeno iz hrastovih plohov, ki so na vogalih in ob predelnih stenah povezani z utori na križ. Posebnost je nesimetrična dvokapna streha, zasnovana »na kozla« in krita s slamo.
Kozolec »toplar«
Dvojni vezani kozolec ali »toplar« je prenesen iz vasi Prišlin na Hrvaškem in je star dobrih 120 let. Njegova posebnost so nedvomno podporne ročice, ki so izdelane v obliki stiliziranih S linij, ter okrašene s šesterokrakimi rozetami, kakršna je vrezana tudi v stropnem tramu v hiši. Poleg uporabne vrednosti (kot streha za velike vozove za seno »lojtrnike«, kot shramba za seno, kot naprava za sušenje koruze in drugih poljskih pridelkov itd) je imel kozolec tudi simbolni pomen, saj je veljal za simbol trdnosti kmetije.
V Muzeju na prostem Rogatec se poleg naštetih objektov nahajajo še:
Vodnjak (štepih na čapljo) je panonskega tipa z dvižnim mehanizmom »čapljo«, kakršne najdemo na širokem prostoru od Dunaja do Romunije. Je nazoren dokaz panonskega vpliva na ljudsko stavbarstvo na srednjem Štajerskem.
Čebelnjak je že v 19. stoletju dobil značaj samostojne arhitekture in je postal sestavni del kmečke domačije, kar priča o tem, da imata Rogatec in okolica bogato čebelarsko tradicijo. Pri tem je zanimivo, da bi na tem območju zaman iskali poslikane panjske končnice, kajti tu so bili razširjeni slamnati koši (korbiči).
Kovačnica je enocelična stavba, zidana iz dobovskega peščenjaka. Vhod je pod odprto lopo, ki je strankam in živini omogočila »suh« dostop. V kovačnici je predstavljena vsa potrebna oprava in oprema: ognjišče in klinasti meh, tnalo s 125 kilogramov težkim nakovalom, vrtalna naprava na ročni pogon itd.
Trgovina z mešanim blagom je rekonstrukcija trške hiše z muzejsko zbirko – trgovino z mešanim blagom ali »lodn«. V »lodnu« se je dobilo vse za vsakodnevne domače potrebe, od vžigalic, soli, sladkorja, moke, olja, kisa, petroleja, tekstila in pijač do poljedelskega orodja, emajlirane posode, železnine in deloma tudi obutve. Le redko je bila v »lodnu« blagajna, pa tudi izložbe v tem času še niso bile običajne.
Viničarska hiša je kopija viničarske hiše iz vasi Dobrina pri Žetalah. Notranji prostori so funkcionalno posodobljeni in se danes uporabljajo za turistično – gostinsko ponudbo muzeja.
Na koncu je treba povedati, da je v Muzeju na prostem Rogatec živahno skozi vse leto. Na leto ga obišče okoli 15.000 obiskovalcev, od blizu in daleč. V muzeju se tudi veliko dogaja, največkrat ob sobotah in nedeljah. Pri tem gre največkrat za »muzejske« dejavnosti: Žulike moje babice (peka kruha v Šmitovi hiši); Stara mama / stari ata so mi povedali (prikaz domačih obrti in opravil); Nit čez nit …. ali kako nastane nit; Likof na taberhi (prikaz mlačve žita v avtentičnem okolju).
Na ta način muzej ohranja srednještajersko ljudsko stavbno dediščino subpanonskega tipa in kulturno 
izročilo ljudi, ki so živeli na območju Obsotelja, južno od Donačke gore in Boča v času od 19. do sredine 20. stoletja. Prvotna ideja domačinov o ohranitvi rojstne hiše pesnika Jožeta Šmita je z leti prerasla v največji regionalni muzej na prostem v Sloveniji. L. 1997 je bil nominiran za evropski muzej leta in l. 1999 razglašen za kulturni spomenik državnega pomena.
Ob tem si ne moremo kaj, da ne bi opozorili na dejstvo, da Slovenija kot samostojna država nima nacionalnega muzeja na prostem, na katerem bi bile na enem mestu predstavljene vse slovenske regije, oziroma vsi najznačilnejši tipi slovenskih domačij, gospodarskih poslopij in drugih spremljajočih objektov. Nekaj podobnega kot imajo to urejeno v drugih državah, na Švedskem in Norveškem, v Švici, Litvi itd.