Obisk Marijinega romarskega svetišča pri Novi Štifti blizu Sodražice je že sam po sebi dovolj tehten razlog za izlet, lahko pa ga popestrimo še s kopico zanimivosti. Prva je gotovo mogočna lipa pred frančiškanskim samostanom. Drevesnega orjaka ne moremo zgrešiti, saj je eden od treh bistvenih poudarkov na vzvišeni uravnavi med ravnino in gozdnimi prostranstvi Travne gore. Druga dva sta seveda cerkev in frančiškanski samostan.
Vedno me prevzamejo velika drevesa. Malo zaradi spoštljivosti, ki jo začutim ob svoji majhnosti pod mogočnim bitjem, zlasti pa zaradi občutka trdnosti in vztrajnosti. Kljub temu da je vraščeno na enem mestu, pa je vendar svobodno v pretakanju med zemljo in nebom, trdno ukoreninjeno ter usmerjeno k svetlobi.
Pri mogočnih drevesih nas navadno zanimajo presežniki, kako debelo, visoko in staro je drevo. Medtem ko se prvo dvoje da izmeriti, je za starost mnogo teže priti do natančnih podatkov. Pa to sploh ni najbolj pomembno. Na lipi pri Novi Štifti pritegne pozornost obiskovalcev, predvsem otrok, uta v krošnji. Če želite doživeti drevo iz ptičje perspektive, si to lahko privoščite na dokaj udoben način. Mene pa vedno znova pritegnejo korenine. Kako mogočne so, razkrečene skrbijo za trdnost, prizemljenost in hkrati za oskrbovanje obsežne zelene ponjave, razdeljene v tisoče listov. Ali ste kdaj pomislili, koliko listov je na takšnem drevesu, kako veliko površino bi prekrili, če bi jih zložili drugega do drugega? In kakor so listi nepogrešljivi za pridobivanje hrane, katere presežek se kaže v lesu, ‘tolšči’ dreves, tako so korenine nujne za povezavo s tlemi in njihovim bogastvom.
Ko se pogosto vprašujemo, kako smo se Slovenci v nemirni zgodovini lahko kot narod ohranili na križišču romanske, germanske in slovanske kulture, je odgovor zelo verjetno najti prav v primerjavi z vraščenostjo v naravo in kulturo. Glavne korenine so: tenkočutnost za življenje, spoštovanje lastnega jezika, v katerem sta shranjena izročilo in sporočilo preteklih rodov, ter prežetost z vero. In kot lahko drevo z močnimi koreninami kljubuje viharju, se tudi vkoreninjenemu narodu ni treba bati ne globalizacije, ne porabništva.
Nova Štifta je domovanje frančiškanov, ki svoj navdih črpajo v zgledu sv. Frančiška. Pater Niko ni samo primeren lik ob mogočni lipi, je tudi vraščen v to okolje, priklopljen na korenine vere, da lahko s to močjo neposredno in preprosto usmerja vse tiste, ki jim popuščajo koreninski sistemi.
V bližini se je rodil še en znan frančiškan, jezikoslovec, pater Stanislav Škrabec (1844-1918). Njegovo rojstno hišo v Hrovači pri Ribnici so sorodniki ob strokovni pomoči imenitno prenovili v posrečeno povezavo muzeja, bivalne hiše in prostora za prireditve. Izbrane podrobnosti kažejo na to, da finančna plat obnove ni bila ovira. Takšni primeri niso pogostni in lahko zaradi preobilja vodijo v ponašanje. Ker pa pri Škrabčevi domačiji namesto bahavosti na vsakem koraku srečujemo odličnost, je to zanesljivo znamenje, da so Škrabčevi še vedno ukoreninjeni.
Dostop:
S ceste Velike Lašče – Kočevje zavijemo v Žlebiču desno (proti zahodu) v smeri Sodražice. Za naseljem Vinice zavijemo levo v hrib do cerkve, ki jo vidimo že od daleč.
Satelitska slika Nove Štifte in okolice.
Škrabčeva rojstna hiša je v bližini središča vasice Hrovača na vzhodnem robu Ribnice, najudobnejši dostop do vasi je z glavne ceste, ki se izogne središču Ribnice, in sicer v smeri proti Kočevju.