O Kraškem robu, apnenčasti steni, ki se je v geološki preteklosti narinila na primorski fliš, smo že pisali. A poleg razsežnih travnatih prostranstev in čudovitih razgledov, saj ni nobene ovire vse tja do morja, so obiska vredne tudi nekatere posamezne znamenitosti. Ena izmed njih je gotovo mogočni udor nad vasico Osp.
Ko se s ceste proti Črnemu Kalu strmo spuščamo v dolino pod Kraškim robom, se pred nami pokažeta v prepadni steni dve "nepravilnosti". Pretežno enakomerno strmo pobočje prekinjata dve veliki skledasti udrtini. Prva je Mišja peč, druga, večja, pa je cilj našega današnjega potepa.
Oba udora izdajata kraško naravo apnenčastega zidu. Nastala sta tako, da se je udrl jamski strop. Pri Mišji peči je podorno skalovje prekril gozd, venec okoliških prepadnih sten pa nazorno kaže, kako se je strop sesedel na dno vhodne dvorane jame. Pri Ospu pa ostankov jamskega stropa ni videti. Večino podornega skalovja je odnesla voda, ki izvira iz jame. Največkrat je vode v potoku malo ali celo presahne, zato si je takrat težko predstavljati, da bi vso to množino nekdanjega porušenega jamskega stropa odplaknilo. A če naletimo na obdobje, ko je vode veliko, je slika čisto drugačna, mnogo bolj divja in prepričljiva.
Po steni Kraškega roba dejansko vidimo, kako "debel" je kras! Sončna lega, vpliv bližnjega morja in zavetje pred burjo so ustvarili možnost za bivanje mnogih sredozemskih rastlin. Tu jih je celo več kot ob sami obali! Ob udoru je edino znano samoniklo nahajališče lovorja, ne manjka tudi zimzelenega hrasta črnike, pravega znanilca sredozemskega rastlinstva.
A do največje botanične posebnosti tega dela sveta (prav ste prebrali, ne samo Slovenije!) se je treba vzpeti vse do začetka struge, kjer nas prevzame mogočno ostenje, ki se vrtoglavo boči nad nami. Preperele kapniške tvorbe izdajajo način nastanka tega velikanskega prostora. Žvižgi ujed in ščebet hudournikov opozarjajo, da je tu zanimivo tudi za ptiče, ruševine gradiča pa, da je tod nekoč bival tudi človek. Dandanes Osp najraje obiskujejo prosti plezalci in se preizkušajo s plezanjem po previsni steni. Nad ruševinami se lahko prebijemo do vhoda v Osapsko jamo, vanjo pa zaradi rešetkastih vrat ne moremo. Jama je zagrajena, da obiskovalci ne bi vznemirjali netopirjev.
Da je skledasti del pod jamskih vhodom lahko zalit z vodo, pričata blatno dno in barvni odtenki na stenah jame. Seveda pa lahko jezerce ob nekaterih priložnostih tudi doživimo!
Ko si ogledamo vse te vznemirljive mogočnosti, se lahko posvetimo tudi podrobnostim. Med njimi je gotovo najbolj zanimiva Tommasinijeva popkoresa (Moehringia tommasinii). Blazinice z drobnimi belimi cvetovi kipijo iz skalnih razpok na previsnih delih stene, tam, kjer večina drugih rastlin ne more uspevati. Je izjemno izbirčna in temu primerna je tudi njena razširjenost. Uspeva samo v dolini Glinščice v Italiji, na treh mestih v Sloveniji in dveh na Hrvaškem in nikjer drugje na svetu! Tržaški botanik Tommasini, velik poznavalec kraške flore, je bil pozoren na popkoreso že v prvi polovici 19. stoletja. Spoznal jo je za posebnost, nadaljnja proučevanja pa je prekinila smrt. Njegov učenec Carlo Marchesetti jo je spoznal za novo vrsto in imenoval po svojem učitelju.
Gotovo je dejstvo, da je neka vrsta tako ozko razširjena, dobra iztočnica za razmišljanje o enkratnosti in neponovljivosti, o čudovitem razkošju pestrosti življenja. A ni tudi vsak od nas enkraten in neponovljiv? Torej ni nobenega razloga, da se ob vsakem srečanju s sočlovekom ne začudimo na tak način. Čudenje je korak do čudeža, čudež pa močna spodbuda, naj vendar življenje jemljemo resno.
Dostop:
Po primorski avtocesti v smeri proti Kopru do vrha črnokalskega klanca, po njem se spustimo do odcepa za Osp, takoj za izrazito serpentino s spomenikom. Sledimo oznakam pod viaduktom in po nekaj kilometrih pridemo v Osp. Tik pred mostom na začetku vasi zavijemo po dobro uhojeni stezi navzgor do jame pod mogočno steno.